Zakaj Trst ni naš in kako smo zaradi Tita poleg Gorice izgubili tudi Furlanijo-Julijsko krajino?

Diktator in samodržec Josip Broz Tito

Prva delitev primorskega ozemlja se je zgodila na Versajski mirovni konferenci ob koncu 1. sv. vojne, kjer so zmagovalci risali črte po zemljevidu in na novo delili Evropo. Čeprav Amerika nikoli ni bila uradno vključena v zavezništvo kasnejših zmagovalcev vojne morije, pa so Američani kot udeleženci v vojni sodelovali na konferenci. Italija je zaradi prestopa na stran Antante po vojni postavila svoje ozemeljske zahteve, ki so vključevali tudi Primorsko. Američani so skušali umiriti njihove apetite s predlogom Wilsonove linije, kjer bi meja med Kraljevino Italijo in Jugoslavijo potekala vzdolž navpične črte nad Reko, Kraljevina Jugoslavija pa bi tako vključevala Idrijo, Postojno, Senožeče bi postale obmejno mesto in Podgrad v Ilirski Bistrici. Jugoslavija pa je kasneje mejo izpogajala šele z Rapalsko pogodbo, ki je ozemlje Italije potisnila globoko na slovensko narodno območje, zaradi česar so že dve leti kasneje številčnejši Slovenci občutili fašistični teror, kot bi ga z uvedbo Wilsonove linije.

Dvajset let kasneje se je pričela nova morija svetovnih razsežnosti, Italija pa je zopet stavila na napačno karto in leta 1943 končala vojno kot poraženka. Predajo Italije zaveznikom sta podpisala Walter Bedell Smith in Giuseppe Castellano v Cassibile na Siciliji, v tej predaji pa se je Italija tudi odpovedala Furlaniji-Julijski krajini, ki so jo kasneje s prodiranjem na sever zasedli zavezniki.

Bolj kot zagotavljanje zahodne meje države je Tito skrbel za svojo absolutno oblast v novo nastajujoči Jugoslaviji

Pogajanja o zahodni meji Jugoslavije so potekala že med 2. sv. vojno  med Titom in feldmaršalom Haroldom Alexandrom, najprej Julija 1944, kasneje pa v Beogradu v Februarju 1945. Na zadnjem srečanju je feldmaršal Alexander izpostavil potrebo zavezniškega dostopa do Trsta za namene oskrbovanja zaveznikov pri prodiranju skozi Avstrijo. Tito se je strinjal z administracijo zavezniške vojaške oblasti v Furlaniji-Julijski krajini, katero je feldmaršal izpogajal na sestanku 1944 pod pogojem, da zavezniki priznajo predhodne vzpostavljene komunistične administrativne službe na območju. Feldmaršal Alexander se je strinjal in zagotovil Titu, da zavezniška vojaška oblast v območju ne bo ogrožala jugoslovanskih teritorialnih zahtev po Furlaniji-Julijski krajini na mirovnih pogajanjih. Zavezniki so kakršne koli odločitve glede razmejitve želeli prestaviti na mirovna pogajanja po zaključku spopadov v Evropi in podpisu predaje Nemčije.

Kljub zavezniškim obljubam pa je Tita poverjenik za zunanje zadeve Josip Smodlaka prepričal, da naj ne zaupa tujim obljubam, ne glede na to, s katere strani prihajajo in naj se zanese zgolj na vojaške sposobnosti partizanov. V sledečih mesecih so se kljub Titovim obljubam zaveznikom pokazali indici, da si Jugoslavija želi priključiti krajino še pred mirovnimi pogajanji.

Tako bi danes potekala meja Slovenije z Italijo, če bi Tito izpolnil svoje obljube zaveznikom.

26. Aprila, kmalu po vstopu partizanov na območje krajine je Borba, uradni jugoslovanski komunistični časopis objavil da je bila krajina s strani lokalnih komunističnih oblastnikov že priključena k Jugoslaviji ob kapitulaciji Italije, da je bila priključitev potrjena v AVNOJu in, »da je vstop partizanske vojske na območje zagotovilo, da bo nedavno priključeno ozemlje Furlanije-Julijske krajine tudi ostal jugoslovanski.«

1. Maja je Tito oznanil, da so partizani dosegli reko Sočo na italijanski strani ter okupirajo Trst in Gorico. Le dan kasneje so Britanci oznanili, da so njihove novozelandske enote zavzele ta ista mesta. Partizansko poveljstvo je zaradi nasprotujoče izjave Britancev sporočilo, da bo imel vstop zaveznikov v Trst in Gorico »brez njihovega dovoljenja neljube posledice.« Lokalno partizansko vodstvo je Britance obtožilo kršenje dogovora med Titom in Alexandrom ter zahtevalo vzpostavitev komunistične oblasti na območju. Tito je na Britance celo naslovil uradno zahtevo po njihovem umiku na drugo stran reke Soče s tem pa tudi uradno prekršil dogovor med njim in feldmaršalom Alexandrom.

V izogib nadaljnjim nesporazumom glede dogovora je feldmaršal Alexander k Titu poslal svojega načelnika generalštaba generalpodpolkovnika Morgana, ki je Titu 8. Maja dostavil pisno verzijo sklenjenih dogovorov na srečanjih leta 1944 in 1945. S podpisom sporazuma bi Tito zagotovil mejo med Italijo in Jugoslavijo ob izlivu reke Soče, s čimer bi Gorica, Trst in Tržič pripadli Jugoslaviji na mirovnih pogajanjih. V zameno za obljubljeno ozemlje so Američani le zahtevali, da se partizani umaknejo z območja. Tito je generalpodpolkovnika Morgana brez podpisa sporazuma odslovil z besedami, da »Se je situacija spremenila, problem ni več vojaški, pač pa politični.« in zavrnil umik partizanskih enot z območja. Ob enem je zahteval implementacijo komunističnih oblastnikov na administrativne pozicije zasedenega območja v Furlaniji-Julijski krajini, obljubil pa je tudi nove ozemeljske zahteve zahodno od Soče na mirovnih pogajanjih.

Italija se je FJK ob podpisu kapitulacije odpovedala, zavezniki pa nebi nasprotovali Jugoslovanskim ozemeljskim zahtevam na mirovni konferenci, če bi se spoštovali sklenjeni dogovori.

Dogajanje se je v naslednjih dneh stopnjevalo s partizanskim neuspešnim zavzetjem Celovca ter drugimi propadlimi akcijami, v katerih se je kazala partizanska nesposobnost vojaških taktik v primerjavi z britansko in ameriško vojsko. Njihov cilj je bil vzpostavitev zavezniške vojaške oblasti na območju do mirovnih pogajanj, kjer bi se ozemlje razdelilo med države. Feldmaršal Alexander je 19. Maja v sporočilu svojim enotam zapisal, da je skušal po mirni poti najti kompromis s Titom kar pa mu ni uspelo. Izpostavil je, da zavezniki ne nasprotujejo jugoslovanskim ozemeljskim zahtevam po Furlaniji-Julijski krajini, vendar pa naj bi Tito te skušal doseči na vojaški način, »Dejanja, ki vse preveč spominjajo na Hitlerja, Mussolinija in Japonsko.« je feldmaršal Alexander zaključil svoje sporočilo.

Tito si je skušal z enostranskimi vojaškimi akcijami v krajini in z nasprotovanjem zaveznikom dvigniti lastno podporo med jugoslovanskim ljudstvom, predvsem med proti-partizanskimi srbi ter ujeti pozornost Stalina z dokazovanjem svoje socialistične naravnanosti vodenja zunanje politike do zahodnih zaveznikov. Kljub vsemu pa to niso bila zadnja Titova dejanja, ki so ujezila Američane in posledično tako Trst, kot Gorico ter mejo z Italijo ob izlivu Soče odnesla iz jugoslovanskih rok.

Jugoslovansko oddaljevanje od zahoda po vojni

Tito se je nadejal sedenja na dveh stolih ob ideološkem povezovanju s Sovjetsko zvezo in pričakovanjem pomoči zaveznikov, saj je po koncu vojne na vse načine skušal dokazati svojo avtoriteto na ozemlju Jugoslavije. Pri tem so mu z lažmi zvesto pomagali tudi komunistični veljaki v Ljubljani, vse skupaj pa je kasneje vodilo zgolj do dokončne predaje Trsta, Gorice in Furlanije-Julijske krajine Italiji ob razgradnji obmejnih con.

Začetke dokončnih sporov med Američani in Jugoslavijo lahko najdemo v zakonu o nacionalizaciji, ki je stopil v veljavo s koncem leta 1946, zaradi česar je Američanom grozila izguba v vojni zaseženih nemških podjetij na ozemlju Jugoslavije.  Spor se je nato nadaljeval z incidentom izginotja 8. britanskih vojakov in 7. nemških vojnih ujetnikov iz okupirane cone A v Jugoslavijo 12. in z vdorom ter napadom jugoslovanskih vojaških enot v okupirani coni na ameriško vojaško osebje 13. Julija. Vrelišče je dogajanje doseglo v Avgustu 1946 z Jugoslovanskimi napadi na ameriška transportna letala nad slovenskim zračnim prostorom.

Naslovnica, kjer so popisani Jugoslovanski napadi na zaveznike

Američani so v operiranju za povojno ureditev Evrope redno uporabljali zračne linije med Dunajem, Benetkami in Rimom. Včasih zaradi vremenskih razmer nad Brennerskim prelazom, včasih zgolj za krajšanje poletov so njihov transportna letala večkrat preletela tudi Jugoslovanski zračni prostor na direktni liniji Dunaj-Italija. Tito je v tistem času zaradi dogajanja na ekonomskem področju nacionalizacije že iskal nove zaveznike, na podlagi ideologije predvsem v sovjetskem diktatorju Stalin