Goli otok prekletih – 4. Del

Poleg žalostnih zgodb, danes otrokom jetnikov ostajajo zgolj zbledele fotografije, foto: L'Espresso

Dinamika hiranja skozi prisilno delo sovjetskih gulagov, psihično in fizično nasilje nacističnih taborišč ter perverzne metode “socialistične rehabilitacije” s krutostjo same narave – to so faktorji, ki so iz Golega otoka naredili grozljivo anomalijo med taborišči. “Tovarna terorja“, kjer je bilo poteptano človeško dostojanstvo…

Redka osebna pisma danes pričajo žalostnim in bolečim zgodbam jetnikov Golega otoka, foto: L’Espresso

Povratek na svobodo

Otroci jetnikov danes hranijo zbledele črno-bele fotografije, ostanke osebnih pisem, dnevnikov in časopisne izrezke… Relikvije, katere pokažejo poslušalcem svojih tragičnih zgodb, med iskanjem pravih besed, ki bi izrazile tragedijo njihovih za vedno zaznamovanih družin. Otožne oči in povešene glave vseh pripovedovalcev, ko na plano privrejo spomini na njihove zlomljene očete, nakazujejo skupno tragedijo in grozo, ki ima edino stičišče vseh jetnikov na Golem otoku.

Po povratku v Reko se je očetova nesreča nadaljevala, ki pa je tokrat prizadela celotno družino. Sorodniki in družinski prijatelji so se nas izogibali, izseljeni smo bili iz stanovanja in vrženi v bedo ulice. Najbolj pa me je zaznamovalo očetovo brezupno iskanje zaposlitve, s katero bi lahko preživel svojo družino in nam otrokom dal vsakodnevno hrano. Kljub temu, da je bil izpuščen z Golega Otoka, se je za očeta lakota nadaljevala, ki pa so jo tokrat trpeli tudi njegovi otroci.
O Golem otoku ni nikoli govoril, na vsako vprašanje o svojem preživetem času tam pa je povedal, ”da je bil dober mehanik, zato so ga poslali delati v delavnico, kjer mu je bilo prizaneseno z nasiljem, ki so ga trpeli njegovi sojetniki”. Nikoli ni govoril o politiki, saj ga je bilo strah, da bi za njim vohunili.
Šele po Titovi smrti je moj oče začel iskati svoje nekdanje sojetnike v upanju razkritja grozljivih zgodb.

Pred vrnitvijo na svobodo so morali vsi jetniki na Golem otoku podpisati izjavo, v kateri so se zavezali, da nikoli z nikomer ne bodo govorili o dogodkih in grozi Titovega koncentracijskega taborišča. Da so bili za vse strahovi pred vohunjenjem resnični dokazujejo odprti arhivi UDBE na Hrvaškem, kjer so otroci jetnikov med dokumenti odkrili, da je UDBA za vsemi nekdanjimi jetniki Golega otoka vohunila in jih nadzirala še desetletja kasneje, nekatere celo v pozna sedemdeseta.

Oče mi je večkrat pripovedoval zgodbo slovenskega ujetnika, ki so ga udbaši privezali na kol, sojetniki pa so morali hoditi mimo njega in ga pljuvati, dokler ni bil ves prekrit v sluzu pljunkov in nihče ni več prepoznal barvo njegove kože.
Po povratku v Motovun so v hišo večkrat vdrli agentje UDBE, zasliševali so mojega očeta. Nadzirali so ga do poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja. Še danes, ko se peljem mimo otoka in ga zagledam, v grlu začutim cmok, ki me duši. Otok je na očetu pustil hude posledice, mučile so ga nočne more, kričal je v spanju, najbolj pa sem si od otroštva zapomnila luknje v steni nad njegovo posteljo, katere je v mukah noč za nočjo med kriki izpraskal s svojimi nohti.

Goli otok ni bil le zapor za oporečneže in nasprotnike sistema. Bil je doživljenjska obsodba za jetnike in po povratku na svobodo tudi za njihove družine, podobno kot še danes delujejo politični zapori v Severni Koreji, kjer zaradi napake enega člana komunistična oblast zapre kar tri generacije družine.

Nadaljevanje reportaže prihodnjič.

Sebastjan J