Goli otok prekletih – 3. Del

Goli otoko je za mnoge še vedno opomin na grozote Jugoslavije nad svojimi prebivalci

Bili smo v 50. letih 20. stoletja, Evropa je že obrnila list zgodovine od grozot 2. sv. vojne, pa vendar smo na tem otoku prekletih še naprej trpeli, v istih razmerah kot taboriščniki v nacističnih koncentracijskih taboriščih.

Bili smo sami, sami proti vsem. Spominjam se živih okostnjakov, senc ljudi, katere smo gledali po televiziji po osvoboditvi nacističnih taborišč. Po nekaj mesecih na otoku in parih boikotih je moja teža padla na 43 kilogramov. Sam sem postal živi okostnjak, senca samega sebe.

Ne spominjam se, koliko boikotov sem doživel, od začetka niti nisem razumel zakaj jih doživljam. Mojim sojetnikom, ki so prišli na otok pred mano, sem jim potožil o svoji usodi, jim pripovedoval o mučenju. Poslušali so me in mi dajali nasvete o pravilih in življenju na otoku. Kmalu pa je sledil boikot. Nisem si predstavljal, da bi lahko moji sojetniki, ki so trpeli enako mučno usodo kot jaz, bili tisti, ki bi me tožili paznikom. Vendar sem s časom in izkušnjami spoznal, da so bili prisiljeni v to. Če nebi zatožili mene, bi sami utrpeli boikot.
Kasneje sem bil tudi sam prisiljen v tožarjenje svojih sotrpinov. Če ti sojetniki niso zaupali, si paznikom potožaril izmišljene zgodbe naključne osebe. Če je imela ta oseba družino in prijatelje še vedno na prostosti, toliko bolje.

Kmalu sem spoznal, kako osamljen sem bil proti vsem. In življenje je bilo v tem peklu iz dneva v dan težje. S slabo prehrano je kmalu zgolj koža prekrivala kosti, da je sedenje na tleh postalo muka. Vendar najhujše posledice ni pustilo fizično mučenje telesa, pač pa razjedanje moralnih vrednot človeka. Vsi zaporniki smo kmalu po prihodu začeli razmišljati o samomoru, kot možnem izhodu iz tega pekla. Zadnja najgrozovitejša možnost osvoboditve. Pa vendar je bila smrt na Golem otoku, vsaj po lastni izbiri neuresničljiv sen. Nadzor nad posameznikom se je tako zažrl med zapornike, paznike, v vsako poro življenja na otoku, da niti samomor ni bil možen. Ohranjali so nas ravno dovolj pri življenju, da smo še naprej trpeli to nočno moro obstoja, samo zaradi trpljenja samega.

Eden izmed najgrozovitejših objektov na otoku je bil R-101. Zapor v zaporu, jama globoka 8,5 metra, dolžine okoli 25 metrov, ki je lahko držala naenkrat okrog 20 jetnikov. Ta objekt je bil rezerviran za najbolj neposlušne zapornike, ki so bili deležni najhujšega mučenja. Med prisilnim delom in obveznimi mučenji so bili ti zaporniki zadrževani v popolni osami v tej jami, le redki so uspeli preživeti, še redkejši niso med tem znoreli. Kasneje so na jamo položili nagrobnik, s katerim so skušali prikriti grozodejstva objekta R-101.

Grozodejstva, ki so osupnila svet po osvoboditvi nacističnih taborišč, so se po vojni preselila na Goli otok, foto: Miller H

Tišina okrog Golega otoka in nečloveškega mučenja,ki so ga na njem trpeli zaporniki se je umaknila prvim zgodbam preživelih šele s padcem berlinskega zidu in postopno razgradnjo tedanje Jugoslavije. Prve objave teh zgodb pa so bile v tujih časopisih, kot je bil “La Voce del Popolo”, saj so si tudi post-jugoslovanske oblasti prizadevale utišati preživele priče in pomesti ta del skupne zgodovine nekdanje države pod preprogo.

Nadaljevanje reportaže prihodnjič.

Sebastjan J