Goli otok prekletih – 2. del

Pomembna naloga Golega otoka je bila tudi politična indoktrinacija naprotnikov sistema, foto: facebook

Še danes neustavljiva burja razsipa morsko sol po golih planotah Golega otoka, katerega obstoj so post-jugoslovanske oblasti posameznih držav dolga leta ignorirale. Morska sol se razsipa po golih planotah in med ostanki barak ter taborišča, kjer je bilo nekoč zaprtih okoli 30. tisoč zapornikov.

Zahvaljujoč raziskavam hrvaškega pisatelja Anteja Zemljar, imamo danes uradno številko 16 tisoč zapornikov na Golem otoku v prvih sedmih letih. Od tega jih je 446 umrlo zaradi posledic ideološke izobrazbe.

»Na otoku je bilo 24 barak, v vsaki 200 zapornikov, spali smo na lesenih pogradih v treh nadstropjih. Stisnjeni kot sardine, zaradi pomanjkanja prostora smo lahko spali zgolj na boku.
Vsak dan znova so nas gnali na prisilno delo. Premikati smo morali težke skale, iz enega konca otoka na drugega, brez razloga ali smisla. Bila je samo ena od tehnik, kako so se nas počasi znebili. Delali smo po 8 ali 10 ur na dan, v vseh vremenskih razmerah. Na žgočem soncu ali v ledenem dežju. Včasih smo do vratu v vodi po cele dneve prekopavali pesek v morju.

Kljub težaškemu delu pa je bilo najhujše mučenje lakota! Stalna lakota, ki nam je razžirala razum in nas pripeljala do najnižje točke popolnega razčlovečenja: brez vesti, zadržkov in brez spoštovanja do sebe in drugih.«

Na Otoku je bilo nasilje nekaj vsakdanjega, sadizem pa del normalnega. Zaporniki, ki so najbolj trpinčili svoje sojetnike, niso bili kaznovani, pač pa so bili nagrajeni in si prislužili še več ”spoštovanja” med sojetniki.

»Še ena izmed oblik mučenja je bila zagotavljanje sence za mlade sadike borov, kjer smo kot koli stali na žgočem soncu in se s soncem obračali okrog sadike, da je ta imela senco. Zaradi slabe prehrane so imeli številni zaporniki odtekle noge, njihove prste pa je pobrala gangrena. Številni so umrli zaradi lakote, griže, tifusa, hepatitisa, ali enostavno zaradi poškodb od nasilja.

Trupel navadno niti niso pokopavali, ampak so jih odvrgli v morje. Eden izmed primerov zapornika iz Rovinja, ki kot povratnik ni hotel obleči črne srajce, simbola za ”neizobražljive” in je umrl pod udarci motivacije, da bi oblekel srajco. Truplo so odvrgli v morje, njegova družina pa je prejela dokument, brez lokacije trupla ali kraja pogreba. Zgolj obvestilo ”SMRT ZARADI NEPOSLUŠNOSTI”.«

Največja kazen, ki je lahko zadela zapornike v vsakdanjem življenju v komunističnem koncentracijskem taborišču pa je bil ”boikot”. Včasih zaradi preproste prekršitve pravila ali zaskrbljenosti nad stanjem sojetnika so zaporniki utrpeli bojkot.

»Najhujša kazen je bila boikot. Boikotiranci smo morali opravljati najtežja dela. Pazniki so nas postavili v ekipo še z enim izmed sojetnikov in njegova naloga je bila, da nas je priganjal pri delu ter nas kaznoval, kot bi nas pazniki, ki so med tem opazovali njega, da je izvajal svojo nalogo.
Vsak večer je moral boikotiranec skozi lokalni stroj. Jetniki njegove barake so se pred spanjem postavili v dve vrste, da je boikotiranec prejel dnevno dozo batin, nato pa so pazniki osvežili boikotirančevo glavo v kibli, stranišču barake.

Tak pekel se je lahko vlekel mesece in le redki smo preživeli.«

Nadaljevanje reportaže prihodnjič.

Sebastjan J