Goli otok prekletih – 1. del

Goli otok, eden izmed najgrozovitejših zaporov po osvoboditvi nemških koncentracijskih taborišč, foto: L'Espresso

Obstajajo kraji, ki ne potrebujejo spominskih plošč za opomin, kaj se je tam dogajalo dolgo nazaj. Zidovi in njihovi kamni, ki bi z glasovi pripovedovali grozljive zgodbe, ostajajo nemi, vendar obiskovalec začuti zgodbe. Grozljive zgodbe človeškega trpljenja, ki se nad tabo tiho priplazijo kot morska sol na rano in ti pustijo v grlu cmok, ki ne izgine, ampak te zgolj duši.
Tudi po vseh teh letih, dež je spral kri s kamnov, a zgodbe vklesane v kamen čakajo nekoga, ki jih bo zbral in znova povedal svetu.

»Loputa ladje iz Punata se je odprla ob zori in zaslišal sem krik »Uaaaaa bandaaa! Doleee izdainiciiii!« Na ladjo je prišla skupina ljudi, ki nas je začela brez usmiljenja pretepati in pognali smo se proti izhodu. Zunaj me je prestrašil pogled na dve vrsti ljudi, ki sta se vili od obale navzgor proti otoku do prvih barak. ”Stroj”, dobrodošlica za nove zapornike na tem otoku prekletih, mimo katerih smo se morali prebiti, zaporniki v vrstah pa so nas brcali in tolkli s pestmi, dokler naši obrazi zaradi poškodb niso bili več prepoznavni. Nihče ni prišel mimo teh dveh vrst do barak. Že po nekaj desetih metrih smo vsi novi prišleki obležali na tleh, nezmožni nadaljevati zaradi bolečine in poškodb na telesu.

Kar me je najbolj presenetilo, niso bili pazniki tisti, ki so nas pretepali, pač pa zaporniki. S čimer so skušali dokazati paznikom, da so se naučili razmišljati skladno z njihovimi pričakovanji. Pazniki so tako zapornike same spremenili v ječarje drugih zapornikov.

Agentje UDBE so bili postrojeni znotraj teh dveh vrst, ki so nadzirali stare zapornike, da so prišleke res tepli z vso močjo. Tisti, ki tega niso počeli, so se pridružili ”novi bandi” in tudi sami kmalu omagali pod udrihanjem. Ob vsakem novem prihodu zapornikov na otok so pazniki organizirali ”stroj”.

Tudi sam sem se kasneje pridružil temu postroju, ter udrihal po prišlekih z vso močjo, da sem se le izognil ponovnemu trpljenju, ki bi me čakalo s hojo znotraj teh dveh vrst.«

Eden izmed takih krajev neizmernega človeškega trpljenja se nahaja v severnem Jadranu, Goli otok, ki se iz morja dviga kot trdnjava in je bil med leti 1949 ter 1956 eden izmed najgrozovitejših zaporov po osvoboditvi nemških koncentracijskih taborišč.

Vrata samice zaporniškega dela na Golem otoku, foto: L’Espresso

Sedem let je na ta otok jugoslovanski komunistični diktator Josip Broz Tito zapiral ne le zgolj svoje politične zapornike, pač pa vse, za katere je obstajal sum, da mu niso popolnoma vdani. Med njimi svoje nekdanje soborce, generale, nekdanje partizane, ter seveda tudi 90 % takratnih intelektualcev, študente, intelektualce, novinarje, profesorje in pisatelje.

Zgodba se je začela Junija 1948 po sporu med Moskvo in Beogradom, Stalinom in Titom. Takratno jugoslovansko politično prizorišče se je razdvojilo na dva pola. Na eni strani so komunisti stali zvesti Titu, na drugi pa so bili tisti, ki so ostali zvesti stalinistični politiki. Zanje se je nato pričelo obdobje pregona, ki je prinašalo uničenje v njihova življenja in v življenja njihovih družin iz dneva v dan.

Kar je ostalo od zaporniških in idustrijskih objektov na otoku, foto: L’Espresso

UDBA – jugoslovanska tajna policija je imela nalogo odkriti te posameznike in jih pod obtožbo ”sovražnikov ljudstva” pripeljati pred pravico. Včasih je bil razlog za obtožbo že preveč jasno izražena javna beseda – ”verbalni zločin”, mnogi izmed zapornikov pa sploh niso vedeli, zakaj so jih zaprli.

Po montiranem sodnem procesu so jih obsodili in vrata taborišča za ponovno izobrazbo skladno s političnim sistemom so se odprla.

Nadaljevanje reportaže naslednjič.

Sebastjan J