Dva dni pred požigom Narodnega doma v Trstu, so v Splitu vzklili nemiri med Hrvati in Italijani, zaradi katerih je življenje izgubilo več italijanskih mornarjev.
Njihova smrt je v Italiji spodbudila val ogorčenja, zaradi česar so v znak maščevanja 13. Julija 1920 tržaški fašisti požgali Narodni dom, ki je bil takrat kulturno središče slovenske manjšine v mestu, tja pa so se stekali tudi drugi Slovani iz nekdanjega cesarstva.
Žrtev zgodovinskih okoliščin
Stavbo je leta 1902 zasnoval Maks Fabiani, zgrajena je bila leta 1904, v njej pa je dom našla slovenska manjšina. Narodni dom, je bil kot druge stavbe po mestih z večinskim, ali prisotnim slovenskim prebivalstvom, središče kulturnega življenja.
V njem so svoje prostore našli gledališče, telovadnica, bralna soba, glasbena šola, za tiste čase sodobni Hotel Balkan ter seveda poslovni prostori za najrazličnejše slovanske obrtnike. Med njegovimi zidovi pa so bili tudi stanovanjski prostori.
Po zborovanju v mestu, kamor so prišle tudi skupine fašističnih črnosrajčnikov in drugi italijanski nacionalisti, je dogajanje doseglo vrhunec z napadi na 20 ustanov, katere so v mestu vodili Slovani. Med njimi je bilo napadeno tudi veleposlaniško predstavništvo Kraljevine SHS in Narodni dom.
Pisatelj Boris Pahor je v svojih delih opisal dogodke požiga, ki jih je pri svojih 7. letih videl z lastnimi očmi. Opisoval je množico ljudi, ki je na trgu opazovala ognjene zublje, črnosrajčnike, ki so v ritmu ognja na goreči stavbi poplesavali in se veselili storjenega grozodejstva ter blokado fašistov, zaradi katere gasilci niso imeli dostopa do stavbe in zaradi česar je Narodni dom dokončno požrl ogenj.
V spodnji galeriji si lahko ogledate nekaj slik, ki jih je Slovenski klub zbral za razstavo o Narodnem domu. Na slikah so predstavljeni utrinki iz zgodovine Narodnega doma pred njegovim požigom, Fabianijev originalni načrt, pihalni orkester, odvetniška pisarna, ki je delovala v stavbi, tržaške Slovence, sam požig in škodo, ki je ostala za njim ter ponovno rojstvo stavbe, ki je tako zaznamovala duh slovenstva v Trstu.
Fašizem in njegov pogrom nad Slovenci
Rapalska pogodba je dokončno določila mejo med Kraljevino SHS in Italijo, z njo pa je velik del zahodne ozemeljske Slovenije pripadel Italiji, zaradi česar so se tudi mnogi Slovenci znašli pod italijansko upravo. Požig Narodnega doma je naznanjal slabe čase za Slovence, ki pa so z naskokom fašistov na oblast tudi prišli. Fašisti so hoteli izbrisati vsako sled slovanstva v slovenskem prebivalstvu, zato so ukinili slovenske šole, uvedli italijansko spremembo priimkov prebivalstva, vsaka slovenska beseda pa je bila strogo preganjanja, kršitelji, mnogi izmed njih so slovenske besede plačali z življenjem, pa so bili za vsako kršitev strogo kaznovani s strani italijanskih oblasti in organov pregona.
Boris Pahor je večkrat govoril o fašističnih grozodejstvih nad slovenskim prebivalstvom. Čeprav so dejanja fašistov znana in zgodovinsko obsojena, pa se je Pahor skozi leta spominjal vsakdanjega nasilja, ki ga zgodovinske knjige niso zabeležile. Spominjal se je, kako so otroke, ki so bili priče požigu Narodnega doma, še leta kasneje mučile nočne more. Spominjal se je črnosrajčnikov, ki so kamenjali slovenske šole. Spominjal se je sistematskega pregona in pogroma nad slovenskim prebivalstvom, katerega so fašisti nad Slovenci zganjali kar 20 let pred pričetkom druge svetovne vojne.
S krepitvijo nacionalnih programov političnih strank, ki med ljudstvom dobivajo vso večjo podporo, temu je tako tudi v sosednji Italiji, se med Slovenci budi strah pred ponovnim nasiljem Italije nad tržaškimi in italijanskimi Slovenci. Ta strah med Slovenci sedaj spretno izkoriščajo tudi levi politiki, čeprav je ravno Josip Broz Tito najbolj odgovoren za dokončno predajo Trsta in Gorice Italiji, ki bi bila ob manj ideološki zunanji politiki po koncu vojne lahko Slovenska.
Danes je v Italiji možno opaziti politično voljo, tako na lokalni, kot tudi na deželni ravni za sožitje v bivanju med Italijani in Slovenci na mešanem ozemlju. Čeprav se na političnem parketu zdi, da sta državi oddaljeni bolj, kot kdajkoli prej v času samostojne Slovenije, pa številni primeri temu nasprotujejo in dokazujejo sožitje bivanja med obema narodoma.
Uredništvo
