Če je včeraj v Komnu potekala obeležitev priključitve Primorske k matični domovini, se je potrebno glede na velik obisk političnega vrha in ikonografijo propadlih komunističnih režimov med obiskovalci, vprašati, kateri državi? Jugoslaviji? Saj razen s strani organizatorjev, po zakonski dolžnosti, slovenske zastave med množico ni bilo videti na proslavi!
Tisti, ki ne ločijo med spomini na mladost in izmaličeno sliko Jugoslavije, kot “dobrega in lepega” političnega sistema, ki je bil v svojem bistvu samo enopartijski diktatorski režim ter je preganjal in zatiral drugače misleče, je jugonostalgija nekaj povsem normalnega. Za tiste, ki pa nas ti jugonostalgiki zmerjajo s fašisti in neonacisti, ker z njimi ne delimo krvave ideologije, pa je samo krvav opomin na genocid. Genocid nad slovenskim ljudstvom, ki je v vihri komunistične revolucije v boju za oblast zapravil zahodno mejo, pobil na tisoče Slovenk in Slovencev ter za pol stoletja prepovedal svobodno misel.
Si res zopet želimo totalitarno prihodnost iz preteklosti?
Le na odru je visela slovenska zastava, zraven evropske, zopet kot pobožna želja svobode željnega naroda in nedosegljiva, kajti med množico pod odrom so plapolale zgolj jugoslovanske. V prvi vrsti pa trenutni politični vrh, za katerega se, kot za njihove predhodnike, današnje sive eminence iz ozadja, od leta 1991 ni spremenilo nič. Še vedno teptajo ljudsko voljo, vsiljujejo svoje ideale in širijo svoje ideje. Od predsednika države Boruta Pahorja, predsednika vlade Marjana Šarca, predsednika vrhovnega sodišča Damjana Florijančiča, predsednika državnega zbora Dejana Židana, pa do ministrov nove vlade Alenke Bratušek, Marka Bandellija, Karla Erjavca, Jerneja Pikala in Boštjana Poklukarja. Prisotna sta bila tudi EU poslanca zagovornica masovnih imigracij Tanja Fajon in Igor Šoltes. Seveda pa ni manjkala niti siva eminenca revolucionarne garde, borcev NOB Tit Turnšek.
Kot nekoč, kjer je bila Komunistična partija eno in vse, od oblasti do družbe.
Kam pripelje poveličevanje totalitarizmov in kako nevarna je lahko ideja komunistične revolucije, smo Slovenke in Slovenci že izkusili, dobrih sedemdeset let nazaj. Še danes odmevajo zgodbe preživelih in zazidanih v rudniške jaške, kako so se kljub nemogočim razmeram skušali oklepati življenja. Opomin je tudi več kot 600 še vedno prikritih masovnih grobišč, od katerih vsak skriva približno 1000 ubitih in zverinsko mučenih. Si Slovenija res ponovno želi take prihodnosti, kamor nas vodilni v prvi vrsti v Komnu vodijo? Ali je čas, da slovenski narod zopet vstane in si izbori pravico do svoje svobode in suverenega odločanja, brez preganjanja svobode posameznika in svobode misli?
Uredništvo
