Med spletnimi komentarji novic o včerajšnjem referendumu smo lahko brali izjave »nasprotniki referenduma me niso prepričali, zato nisem odšel na volišče« ali »sem za izgradnjo drugega tira in vem, da bo referendum padel, zato na volišče nisem odšel«, ki nakazujejo zgolj nezrelost demokracije v Sloveniji in splošno apatičnost volilnega telesa. Problem včerajšnjega referenduma danes ni v zmagi ene ali druge izbire, torej ‘ZA’ ali ‘PROTI’, pač pa v komaj malo nad 20 % udeležbi volilnega telesa. Politične odločitve volivcev na takih testih demokracije niso nakup novega televizorja ali avtomobila, kjer bi jih morala neka politična opcija ali posamezniki prepričati v nakup, torej v udeležbo na volitvah ali referendumu. Predstavljajo glas ljudstva, našo izbiro za prihodnost!
Poleg Slovenije so se na svoja volišča včeraj odpravili tudi Nemci. Skupna udeležba nemškega volilnega telesa je bila čez 75 %, tudi v Švici se je včerajšnjega referenduma udeležila skoraj polovica vseh volilnih upravičencev, v Sloveniji pa smo šele po 9. uri zvečer izvedeli, da je referendum celo dosegel zadostno število glasujočih za veljavo.
Zakon o 2TDK bo tako na podlagi volje 1/5 ljudstva stopil v veljavo, za naslednjih 45 let bomo imeli na državni proračun priklopljeno novo državno podjetje, gradnja II Tira se bo pričela. Pa si poglejmo nekatere primere gradnje preteklih glamuroznih projektov in njihovo začetno ter končno finančno stanje.
Primeri dobre prakse
Šentviški predor – Ideja predora pod Šentviškim hribom je nastala že v času nekdanje Jugoslavije, vendar se je njegova realizacija pričela šele leta 2003. Čeprav bi moral biti predor odprt že Maja 2007, pa je bil za promet odprt šele Junija 2008, vendar le za kratek čas. V Avgustu istega leta so predor ponovno zaprli, saj je 2 m2 odpadlega ometa v predoru pod seboj pokopalo vozilo, predor pa je bil posledično zopet zaprt za slab mesec. Od prvotne ocene stroškov gradnje 11,5 milijarde SIT (cca 48 milijonov €) je končna cena narasla na 136 milijonov €.
Avtocestni križ – Gradnja prve avtoceste na slovenskem sega še v čas Jugoslavije, odsek Vrhnika-Postojna. Ob osamosvojitvi se je pričela naloga povezovanja Slovenije z avtocestno infrastrukturo, ki je do konca lanskega leta pogoltnila vrtoglavih 5,8 milijard €. Kartelno dogovarjanje takratnih gradbincev poznan pod imenom Zemonski dogovor, podpisan leta 1998 je vključeval vse največje gradbene akterje, SCT, Primorje, Gradis in Kraški zidar ter CM Celje, CP Maribor, CP Novo mesto in CP Ljubljana, ki so sodelovali pri gradnji AC križa, posledično pa so bili tudi vsi javni razpisi DARS-a v tistih časih zgolj farsa za javnost. Vsi posli so bili že vnaprej razdeljeni med gradbinci, kartelni dogovor pa so potrdili tudi nekateri nekdanji direktorji teh gradbenih podjetij.
Posojila za poplačilo kreditov, katere je DARS za izgradnjo AC križa najemal od začetka tega desetletja, bomo poplačali do leta 2037, trenutni dolg pa se brez obresti še vedno giblje nad 2. milijardama €.
TEŠ6 – Gradnja 6 bloka TE Šoštanj je postal šolski primer slabih investicij. Ob začetnih ocenah investicije leta 2005 se je govorilo o končni ceni 602 milijona €, vendar je ta še pred sprejetjem vladne resolucije v Investicijskem programu iz aprila 2006 bila že ocenjena na 691 mio €.
V Noveliranem Investicijskem Programu (NIP 1) je cena že novembra 2006 narasla na 1,07 mrd €. Z NIP 2 (marec 2009) je poskočila na 1,34 mrd € in na koncu leta 2014 dosegla svojo korupcijsko vrednost 1,43 milijarde €.
NLB – Pri razkrivanju vseh nepravilnosti poslovanja največje državne banke bi lahko pripravili poseben prispevek le za ta del, zato bomo kratki. Omenimo lahko Marjana Kramarja, ki je za svoje dobro delo v NLB od Februarja 2004 do Februarja 2009 prejel milijonsko odpravnino, vključno z obrestmi, čeprav je morala država NLB leta 2008 pod njegovim vodstvom že reševati z dokapitalizacijo in sicer s prodajo novoizdanih delnic v vrednosti 146,9 milijona €.
Potem je na vrsto prišlo državno reševanje bančnega sistema, znotraj katerega smo konec leta 2013 v kapital NLB, Nove KBM in Abanke vložili 2,8 milijarde €. Ekonomist Veljko Bole je v zasebni študiji bančne luknje, za katero je porabil 2200 ur ugotovil, da so bili za reševanje slovenskih bank upoštevani najostrejši scenariji, čeprav zanje ni bilo nobenega posebnega razloga. Bole je svojo študijo zaključil, da smo v reševanje slovenskega bančnega sistema vložili vsaj 1,5 milijarde € preveč.
V letošnjem letu pa je v povezavi z NLB odjeknila še ena afera, o kateri smo že poročali in sicer pranje iranskega denarja v letih 2009-2010. Afera znana pod imenom #IranNLBgate, znotraj katere pada sum na Slovenijo tudi o finančni podpori mednarodne islamistične teroristične skupine Hezbollah je poskrbela, da se je prek NLB oprala iranska milijarda ameriških dolarjev. V času najstrožjih EU in mednarodnih sankcij zoper Iran, tudi na finančne transakcije so iz Export Development Bank of Iran prek NLB potekali finančni posli pranja denarja na več kot 9000 računov v tujini. Marjan Miklavčič je razkril, da provizije pri takih poslih dosegajo od 30 do 40 % opranih zneskov, v kritičnih razmerah, kot je mednarodni embargo pa lahko dosegajo tudi 60 %.
2TDK – Če torej povzamemo formulo iz zgoraj opisanih primerov, kjer začetni znesek investicije za končno plačilo pomnožimo vsaj s faktorjem 2x, lahko oceno Jureta Lebna projekta 2 Tir Divača-Koper iz začetnih 1,8 milijarde € dvignemo vsaj na 3,6 milijarde €, če dodamo še par 100 milijonov € za lepo zaokrožanje številk pa se bo končna cena projekta ustalila nekje pri približno 4 milijardah €. Izgradnjo pa bomo odplačevali do leta 2045. Vse to za 27 kilometrov železja, ki bo zastarelo že 2 leti preden bo II Tir sploh položen, če bo gradnja potekala po načrtih, ki pa verjetno ne bo. Pretekle izkušnje ne kažejo na to.
Britanci so na referendumu odločali o Brexitu, ki so ga z 72 % udeležbo tudi potrdili. Zaslepljeni od pred-referendumske propagande so na krilaticah izkrivljenih dejstev izglasovali famozni brexit, dokler se naslednji dan glave niso ohladile in so mnogi volivci zahtevali ponovni referendum o ponovni pridružitvi EU. Žal pa politične odločitve niso naročanje hrane v restavraciji, kjer natakarju lahko zavrnemo izbrano jed in nam nato ta prinese naslednjo na seznamu menija. Kako bi šele odreagirali, če bi nam jed v restavraciji naročili pri sosednji mizi, ker k svoji nismo poklicali natakarja, na koncu pa nam prineseno sploh nebi teknilo, nove pa nebi mogli naročiti? Zato je udeležba v političnih odločitvah pomembna v čim večjem številu, saj krivde, da bomo čakali v zdravstvenih vrstah, se vozili po luknjastih cestah, plačevali čedalje dražji bencin, tobak in druge življenjske potrebščine ne bomo mogli pripisati nikomur drugemu kot zgolj le svoji neudeležbi v demokratičnih procesih.
Sebastjan J
