Evropski parlament je 2. Aprila 2009 sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, s katero je obsodil vse tri totalitarizme (fašizem, komunizem in nacional-socializem), ki so pahnili Evropo Septembra 1939 v II svetovno vojno. 23. Avgust pa je Evropski parlament razglasil za Dan spomina na žrtve totalitarnih režimov.
Žal pa se Slovenija že osmo leto zapored na ta dan vedno znajde v kočljivem položaju. Vse od sprejetja resolucije v Evropskem parlamentu, saj Slovenija resolucije ni nikoli ratificirala, vodilni politiki z lahkoto obsodijo zločine nacional-socialističnega in fašističnega režima, grozodejstva komunizma pa nekako vedno zvodenijo, kot tudi letos v nekakšne zlorabe, brez omembe zločinov, kot je to v svoji poslanici zapisal Predsednik državnega zbora Milan Brglez.
Evropski parlament je 23. Avgust izbral iz zgodovinskih razlogov, saj sta takrat nacional-socialistična Nemčija in Sovjetska zveza podpisali sporazum o nenapadanju, Pakt Ribbentrop-Molotov. Sporazum je vključeval tudi številne druge dogovore, med drugim sodelovanje Gestapa in NKDV, kjer so se takratni gestapovci na izobraževanjih pri svojih sovjetskih kolegih učili metod zasliševanja in mučenja.
Še eden izmed primerov sodelovanja med nacional-socialisti in komunisti je bil Stalinov ukaz izstradanja ukrajinskih kmetov zaradi prisilnega odvzema žita in druge hrane s strani sovjetov, kjer je zaradi lakote v letih 1932-33 umrlo med 7 in 10 milijonov Ukrajincev. Zaplenjeno hrano pa je Stalin v kasnejših letih, posebno po podpisu sporazuma pošiljal tudi v Nemčijo. Druga svetovna vojna se je nato pričela Septembra 1939 z okupacijo Poljske, iz zahoda s strani nacional-socialistične Nemčije in iz vzhoda s strani Sovjetske zveze, ki sta nato zasedeno Poljsko tudi razkosali in si jo razdelili.
Slovenijo so si v II svetovni vojni razdelili Italijani, Nemci, Madžari in Hrvati, primorska regija pa je bila že predhodno pod fašistično oblastjo, ki si je v skladu s svojo politiko vse od prevzema oblasti aktivno prizadevala za raznarodovanje območja. Čeprav za prvo odporniško gibanje danes uradna zgodovina priznava organizacijo TIGR, pa so se po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo v poletju 1941 na območju Slovenije množično organizirale odporniške skupine, katere so kmalu prevzeli komunisti. V uporu proti okupatorju so takratna uporniška gibanja pod prevlado komunistov pričela tudi z razredno vojno, kjer so v vojnih in kasneje v povojnih pobojih ubili okrog 100 tisoč Slovencev, katerih ostanke še danes izkopavamo iz raznih rudniških jaškov, naravnih jam… Večino grobišč pa državne službe še vedno sploh niso odprle.
Seveda je bilo kakršno koli razpravljanje o komunističnih zločinih med ali po vojni v takratni Jugoslaviji prepovedano, uradne zgodovinske knjige pa tega poglavja niso vsebovale. Šele v samostojni Sloveniji so se pričela odpirati prva množična grobišča, katere so napolnili takratni komunisti. Mnoge priče takratnega dogajanja pa si še danes ne upajo javno spregovoriti o komunističnem nasilju in pobojih izvedenih s strani takratnih komunističnih struktur.
S poveličevanjem rdeče zvezde in nekdanje Jugoslavije, ki zadnja leta postaja vse bolj priljubljeno tako med državljani, kot tudi med državnimi uslužbenci ni presenetljivo, da imajo predvsem ideološki nasledniki komunistične oblasti težave pri obsojanju tega režima v Sloveniji, saj mnogi med njimi še danes uživajo v privilegijih, kateri so jim bili zagotovljeni pod komunistično oblastjo. Zaradi prikrivanja preteklosti in polemik pri soočanju s svojo lastno zgodovino pa posledično med Slovenci še vedno zija globok ideološki prepad. Z vsakim letom neobsojanja zločinskega komunističnega režima, katerega je Evropa že davno obsodila, pa Slovenija zgolj zre v preteklost in posledično izgublja ugled v svetu ter korak z drugimi evropskimi narodi.
Sebastjan J
