Čeprav naj bi danes redna zaposlitev osebi omogočala človeku dostojno življenje, suženjstvo pa naj bi bila barbarska praksa zgodovine, je trenutno v Sloveniji po Globalnem indeksu suženjstva preko 4000 oseb v takem ”lastniškem” razmerju.
Definicija sodobnega suženjstva, ki jo je določila organizacija Free Walk Foundation, vsebuje suženjstvo in prakse, podobne suženjstvu, kot so odplačevanje dolgov staršev ali otrok, prisilne poroke, prodaja ali izkoriščanje otrok, trgovina z ljudmi in prisilno delo.
»Številni so presenečeni, ko slišijo, da suženjstvo še vedno obstaja.« je pojasnil predsednik organizacije Nick Grono. »Mislijo namreč, da se je suženjstvo končalo v 19. stoletju z ukinitvijo trgovine s sužnji prek Atlantika. Sodobno suženjstvo ima vse značilnosti suženjstva prejšnjih stoletij. Ljudi nadzorujejo z nasiljem. Zavedeni ali prisiljeni so v delo ali razmere, v katerih so ekonomsko izkoriščani. Živijo brez plačila ali z osnovno plačo in ne smejo oditi.” je sodobne oblike suženjstva opisal Grono.
Sodobno suženjstvo največkrat povezujemo s prisilno prostitucijo, vendar pa lahko take odnose najdemo tudi v gradbeništvu, avtoprevozništvu, trend je v vzponu tudi v čistilnih podjetjih. V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) opozarjajo na dva »alarmantna« primera, ki bi ju lahko uvrstili v to skupino. Prvi je prostovoljno pripravništvo, drugi pa sistem napotovanja delavcev. V prvem, kot je za STA povedal sekretar ZSSS Goran Lukič »Gre zagotovo za primer, ki je zelo blizu spravljanju oseb v sodobno suženjstvo,«. V drugem primeru »Pa je vse več primerov oseb, ki so pahnjeni v prisilno delo.«
Poudariti je potrebno, da je prostovoljno pripravništvo, torej suženjstvu podobna delovna oblika po besedah ZZZS, v Sloveniji uzakonjena, pripravnike pa znotraj nekaterih delovnih mest v javnem sektorju razporeja kar Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Podobno kot politične zapornike razporeja vodstvo Severne Koreje v delovna taborišča okoliških držav.
Največkrat sodobne oblike suženjstva vključujejo ekonomsko okoriščanje na račun delavcev, znani pa so primeri predvsem iz slovenskega gradbeništva in avtoprevozništva, kjer lastniki podjetij najprej delavce, navadno iz republik bivše Jugoslavije zvabijo v podpis delovne pogodbe z obljubami o poštenem plačilu, nato pa se začnejo vrstiti odtegljaji, plačila za obrabo vozil ali delovne opreme, najemnina za spanje v kabini ali hotelska najemnina za sobo, ki si jo deli tudi po 8 delavcev naenkrat. Taki in podobni nesmiselni stroški obljubljeno mesečno plačilo zreducirajo na praktično nič. Delavci navadno zaradi podpisane pogodbe ali pomanjkanja denarja za vrnitev domov tako še vnaprej vztrajajo v suženjskem delovnem razmerju. Podobni primeri okoriščanja pa v zadnjem času prihajajo tudi iz številnih čistilnih servisov, kjer čistilke za minimalno plačo delajo tudi po 16 ur ali več na dan. V lanskem letu je odmeval primer enega izmed slovenskih čistilnih servisov kjer so delavke, nekatere celo zaposlene na črno, čistile tudi prostore Ministrstva za notranje zadeve in Mestne občine Ljubljana.
Pod okoriščanje delodajalcev na račun delavcev pa lahko štejemo tudi več mesečni zamik ali neizplačilo plače za opravljeno delo, strokovnjaki pa opozarjajo da je tudi neplačevanje socialnih in pokojninskih prispevkov za delavca okoriščanje delodajalca na račun zaposlenih. Da take prakse ne najdemo samo v privatnih podjetjih je dokazal lanski primer na Centru za socialno delo Trbovlje, kjer je bilo ugotovljeno, da direktorica Irena Grošelj Košnik sicer poslanka SMC, ni plačevala socialnih in pokojninskih prispevkov 12 zaposlenim v višini kar 40.000 €. Čeprav je po besedah generalnega direktorja direktorata za socialne zadeve na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Štefana Lepoše v tem primeru šlo vsaj za kazniva dejanja ponarejanja uradnih listin, pa takrat vodja poslancev SMC Simona Kustec Lipicer ni videla razloga, da Košnikova kljub obtožbam nebi še naprej opravlja poslanske funkcije poslanke SMC.
Še ena oblika sužnjelastniških delovnih razmerij pa so tudi prekarne delovne pogodbe , oziroma delo preko agencij katerim je nameravala Janševa vlada s spremembo zakonodaje v letu 2013 zaradi številnih kršitev omejiti delo, vendar pa je ta oblika prekarnega dela v zadnjih letih postala ena najdonosnejših gospodarskih dejavnosti v Sloveniji, predvsem na račun opeharjenih in izkoriščenih delavcev.
Nadzor nad spoštovanjem delovne zakonodaje izvaja Inšpektorat Republike Slovenije za delo pod okriljem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Luka Tičar z ljubljanske pravne fakultete pa opozarja, da čeprav je zakonodaja ustrezna, pristojni ne opravljajo ustrezno svojih nalog. »Na papirju je vse v redu. Problem je v tem, da država ne zagotovi, da bi se zakonodaja tudi dosledno izvajala.«. Tičar ocenjuje, da je pri tem še zlasti neučinkovit inšpektorat za delo. Čeprav kadrovske stiske inšpektorata kjer je zaposlenih zgolj 40 inšpektorjev za nadzor kar 200.000 podjetij, Tičar ne podcenjuje, pa je prepričan, da si inšpektorat pogosto niti ne upa ukrepati. Neodločnost inšpektorata v številnih primerih kritizirajo tudi na Delavski svetovalnici, kjer se s problemi izkoriščenih delavcev srečujejo dnevno.
Delu čast in oblast! je bila parola bivšega političnega režima, ki pa danes v Sloveniji nima nobenega pomena več. Pod pragom revščine živi skoraj 300.000 državljanov, mnogi med njimi zaposleni na uzakonjenih minimalnih plačah. Država uzakonja in vodi suženjske delavske prakse, okoriščanje z delavci pa je splošen pojav tako v zasebne, kot tudi javnem sektorju. Pristojne inštitucije za kaznovanje takih praks so neučinkovite, kot tudi kadrovsko podhranjene. Iz dneva v dan državljani tako doživljajo vse večjo bedo, kar se pa se kaže tudi v ogromni številki okrog 15 tisoč izseljenih mladih vsako leto.
Sebastjan J
