V teh dneh se zaključuje prenova Osnovne šole 1. Maj 1945 v Zgoniku, ki je poleg energetske sanacije stavbe vključevala tudi ureditev ogrevanja na zemeljski plin, menjavo leta 2015 poškodovane strehe ter ureditev protipotresne zaščite. V sklopu obnove je Občina Zgonik poskrbela še za menjavo tal in luči, toplotno izolacijo podstrešnih in kletnih prostorov, pleskanja vrat ter ureditev sistema za zadrževanje in odtok deževnice pred šolskim vhodom. Občina Zgonik je sredstva 490.000 € za obnovo šole v treh letih delno namenila iz lastnega proračuna, delno pa so sredstva s prispevki donirali še Pokrajina Trst, dežele Furlanije Julijske krajine in italijansko ministrstvo za šolstvo.
Glede na aktualnost energetskih sanacij si poglejmo še nekatere primere iz slovenske strani in sanacije naših osnovnih šol. Primerljiva obnova z Zgoniško osnovno šolo je bila sanacija piranske OŠ Cirila Kosmača, ki je vključevala energetsko sanacijo, izolacijo podstrešja ter kletnih prostorov, ureditev oken in vrat ter obnovo kotlovnice s prehodom na lesno biomaso. Znesek obnove je bil ocenjen na skoraj 1,2 milijona €, kar ni vključevalo še 10 % davek, katerega je morala kasneje plačati Občina Piran.
Drugi tak projekt je bila energetska sanacija Šolskega centra Tolmin, kjer so v sklopu del obnovili in sanirali fasado centra, zamenjali streho, za ogrevanje pa so vgradili dve toplotni črpalki. Investicija projekta je bila ocenjena na 2,7 milijona €, vendar pa je Občini Tolmin uspelo pridobiti delna sredstva iz Evropskega kohezijskega sklada v vrednosti 1,6 milijona €. Razliko za obnovo, to je 1,1 milijon € pa je Občina Tolmin pokrila sama. Večina končnega zneska je bila namenjena gradbenim delov, vendar je bilo skoraj 5 % denarja porabljenega za izdelavo investicijske in projektne dokumentacije, z vodenjem investicije in strokovnim nadzorom v približni vrednosti 140.000 € kar je dobra 1/3 zneska, ki so ga v Zgoniku porabili za samo sanacijo šole.
Ob zgornjih primerjavah energetskih sanacij šol tako na eni, kot na drugi strani meje je opaziti, da so si projekti v zasnovi približno podobni v obnovitvenih delih, nikakor pa ne v finančni konstrukciji. Saj se na italijanski strani projekti izvajajo vsaj za polovico manj denarja. Na slovenski pa dobro 1/3 sredstev za obnovo porabijo že sami birokrati ob pripravi s strani države predpisane birokracije, brez, da delavci sploh zasadijo prvo lopato v zemljo. Javni projekti v Sloveniji so sicer potrebni, vendar pa v primerjavi s tujino predragi, neučinkoviti in navadno zelo koruptivni.
Denar namenjen takim projektom ni zasebne narave, to je javni denar, katerega prek davkov, dajatev in visokih cen vsakodnevnih potrebščin od hrane, goriva in drugih storitev plačujemo vsi davkoplačevalci, izvoljeni, ali prek poznanstev v javne uprave zaposleni birokrati pa z njim delajo kot »svinja z mehom« nam pravi slovenski pregovor. Do kdaj še?
Sebastjan J
