Gospa Škrlj, prosim vas, da se našim bralcem kratko predstavite?
Sem Branka Škrlj, rojena leta 1971. Svoje otroštvo sem preživela v Slopah pri Kozini. Osnovno šolo sem obiskovala v Hrpeljah, nato pa sem se vpisala na Srednjo šolo za gostinstvo in turizem v Izoli. Na izbiro le-te je vplivala tudi štipendija Kobilarne Lipica. Svoje šolanje sem po dveh letih nadaljevala v Ljubljani, kjer sem se izobrazila za gostinskega tehnika. Lep uspeh mi je zagotovil vpis na Pedagoško fakulteto v Ljubljani, in sicer smer dvopredmetnega študija biologije in gospodinjstva. Uspešno sem diplomirala in kmalu zatem začela svojo poklicno pot na OŠ v Hrpeljah.
Sedaj živim v Danah pri Divači, sem poročena in ponosna mama dveh študentk.
Trenutno sem zaposlena kot učiteljica gospodinjstva in biologije v OŠ Miroslava Vilharja v Postojni.
Po poklicu ste učiteljica. Kakšni so bili začetki?
Moji začetki v Hrpeljah so bili zanimivi, če jih primerjam s sedanjim časom.Sama sem imela podaljšano bivanje za učence, ki jim je šlo v šoli težje in so potrebovali učno pomoč. Danes je to DSP (dodatna strokovna pomoč). Učenci so tako v šoli ostali do treh popoldan, kjer smo se skupaj učili. Teh otrok takrat ni bilo veliko, če pogledamo današnjo situacijo. Danes ima DSP več kot četrtina generacije.
Kaj pa po porodniškem dopustu, kje ste našli službo?
V turističnem društvu Divača smo bili trije zaposleni, dva sta čistila Divaško jamo, jaz sem bila knjigovodja in računovodja. Tukaj sem dobila precej izkušenj in kompetenc, ki mi pridejo prav še dandanes.
Že osemnajsto leto ste v Postojni, kako vidite današnjo situacijo v slovenskem šolstvu?
V slovenskem šolstvu je vsega preveč. Sama kar malo pogrešam staro osnovno šolo, ki sem jo obiskovala. Mislim, da bi z malo spremembe bila čisto ok. Starši niso tako bedeli nad šolo in imeli velikih pričakovanj. Pa toliko izvenšolskih dejavnosti ni bilo na izbiro. Učenci smo pisali naloge, se mimogrede učili in popoldneve preživljali na vasi in v naravi.
Učitelji imamo sedaj veliko birokracije, hkrati moramo biti starši, psihologi, pedagogi …
Ste se kdaj javno izpostavili in spregovorili ali pisali o šolski oziroma družbeni problematiki?
16. let sem bila šolska sindikalistka. Je kar zahtevno delo, če je na šoli 100 zaposlenih, predvsem žensk. Smo nekajkrat stavkali in večkrat protestirali v Ljubljani. Prav toliko let sem bila vodja šolske prehrane. Ta tema je bila vedno prisotna na vseh sestankih. Štiri leta sem bila članica sveta šole v OŠ Divača.V teh letih sem podala tudi nekaj izjav in izrazila svoje mnenje na radiu, televiziji in v časopisu.
Kaj počnete v prostem času?
Veliko svojega prostega časa rada namenim zdravi prehrani in gibanju. Uživam v vrtnarjenju in ustvarjanju v kuhinji, saj rada preizkušam nove recepte in skuham kaj dobrega za svoje najdražje. Temu bi lahko rekli kar poklicna deformacija, saj tudi z učenci v osnovni šoli v okviru predmeta gospodinjstvo veliko kuhamo in pečemo. Vidi se namreč, da učenci v tem res uživajo.
Z namenom krepitve zdravja in telesa večkrat obiščem tudi fitnes v Divači. Z redno jutranjo rekreacijo namreč poskrbim, da so moje baterije polne cel dan.
Aktivni ste tudi v Turističnem, kulturnem športnem društvu Mejame?
Res je. Že od same ustanovitve sem aktivna članica društva Mejame. Veliko je bilo prostovoljnega dela. Pripravili smo veliko dogodkov, kot so npr. prvomajski kres, Miklavž itd., vse z namenom krepitve povezanosti prebivalcev naših treh vasi. Kačišn’ca je bila nekoč velik dogodek v septembru. K cerkvi v Kačiče so namreč romali iz raznih krajev Slovenije, Hrvaške in Italije.
Žal smo malo zamrznili dejavnost, saj je potreben nov veter. Računamo in verjamemo, da bodo mladi prevzeli stvari v svoje roke. Že sedaj so se zelo izkazali s svojo vztrajnostjo in motiviranostjo, da bi ohranili vaško tradicijo, ki so jo vpeljali že naši predniki. Na pomoč jim zelo radi priskočimo tudi vaščani in jih spodbujamo pri njihovih idejah.
Ste tudi aktivna članica ŽPS Župnije Divača?
Aktivno se vključujem v delo župnije. Redno berem berila in prošnje, skrbim za potek različnih dogodkov in praznovanj. Je kar pestro.
Slišal sem, da se še vedno izobražujete?
Zadnjih šest let sem članica skupine v kateri smo zbrani iz različnih poklicev (pravniki, zdravniki, šolniki, ekonomisti…) a z istim ciljem. Na izobraževanju se učimo različnih veščin. Jaz sem tu veliko pridobila na področju javnega nastopanja pred večjim številom ljudi. Na izobraževanje sem šla tudi v Barcelono.
Kaj pa si še želite?
Izpopolniti svoje znanje tujih jezikov, predvsem angleščine.
Kakšna misel za konec?
Ja res je »Vse se da če se hoče.«
Uredništvo
