Slovenske železnice, znane po svojem robustnem pristopu k opravljanju železniških storitev, so se pred leti lahko pohvalili zavidljivim potovalnim časom med Ljubljano in Sežano. Skupni potovalni čas je bil kar 428 minut, s povprečno potovalno hitrostjo nekaj čez 11 km/h.
Spodaj objavljamo pismo bralca, ki je z nami delil svojo izkušnjo potovanja po Evropi z železniškim prometom.
Potovanje z vlakom na večjih razdaljah je lahko hitra in udobna izkušnja učinkovitega javnega prevoza, predvsem tam kjer lokalni leti niso cenovno primerljivi ali dosegljivi za razliko od železniškega potniškega prometa.
Nedavno je za mano izkušnja potovanja po Evropi z vlakom in opisati želim počasen spust iz Francije prek Nizozemske in Nemčije v pekel balkanskega železniškega omrežja, ki se nam, Slovencem brez izkušenj boljšega zdi “v redu”. Morda samo zato, ker nam nihče do sedaj ni bil sposoben predstaviti in tudi dostaviti nekaj boljšega, kar se vsaj v zahodni Evropi zdi samoumevno.Francija s svojo železniško kulturo potovanje čez državo uporabnikom nudi najboljšo izkušnjo. TGV vlaki, ki drvijo čez pokrajino s hitrostjo do 300 km/h, razdaljo 500 kilometrov premagajo dve uri pred avtomobilom, potovanje z njimi pa je zaradi razvite tehnologije in napredka, ki ga Francija dosega, povsem mirna in udobna. Za dodatno udobje potnikov so jim pod sedeži nudene električne vtičnice ter seveda USB vtičnice za morebitno polnjenje mobilnih naprav, na voljo pa je tudi brezplačno WI-FI omrežje.
Poleg razvite kolesarske kulture na Nizozemskem, se prebivalci in drugi uporabniki lahko zanesejo tudi na železniško potniško omrežje, lokalni prebivalci pa bodo mnogokrat s seboj na vlak vzeli tudi svoje kolo. Za preostale potnike je udobje enako francoskim vlakom, so pa zato medkrajevne hitrosti manjše, vendar še vedno hitrejše od potovalnega časa z avtomobilom. Nizozemske železnice svojim uporabnikom nudijo tudi dodatne popuste za uporabo vlakov v dnevnem času zmanjšanega števila potnikov.
Nemška izkušnja je bila, da kljub njihovem primarnem vlaganju v cestna omrežja, njihovi vlaki vseeno potujejo s povprečno hitrostjo maksimalne dovoljene hitrosti slovenskega avtocestnega omrežja. Za iskanje malenkosti bi lahko izpostavil pomanjkanju USB vtičnic, je pa zato uporabniška izkušnja potovanja z nemškimi vlaki vsaj glede udobja primerljiva s preostalo zahodno Evropo.Potem pa se je pred Avstrijo zgodil prestop na balkanske železniške standarde. Čeprav avstrijska infrastruktura dopušča hitrosti čez 200 km/h, očitno vagoni Hrvaških železnic niso bili zmožni kaj več kot 100. Kljub edini vidni električni vtičnici na drugi strani hodnika, sem dobil na provokativno vprašanje, “kje so vtičnice v kabini?” zaničljiv odgovor, da se lahko pokliče tudi policija če bom izzival z vprašanji o “potniških pravicah”.
Po nekaj urah majave vožnje, je kompozicija prispela v Slovenijo. Prva opazna razlika so vsi leseni pragovi na slovenski strani, kjer Avstrijci in Italijani že uporabljajo betonske konstrukcije pod svojimi tiri. Depresivnost zarjavelih železniških konstrukcij, zanemarjenih železniških postaj ter tovornih kompozicij z njihovo propadajočo infrastrukturo in zaraščenost proge zaznamujejo pot vse do Ljubljane. Žal potniški standardi na slovenskih vlakih niso nič boljši od tistih iz Hrvaške. Tudi hitrosti so primerljive.
V Ljubljani pa te dokončno potre še dejstvo, da iz posameznih peronov ni lahkega dostopa s prtljago do izhoda, pač pa je potrebno včasih tudi več deset kilogramov prenašati po stopnicah. Emonika, nekoč obljubljeni potniški terminal, ki ga je obljubljal župan Janković pa se je spremenil v parcelo za plačljivo parkiranje. Ena redkih občinskih ekonomskih praks, ki v Ljubljani, tako kot po drugih občinah v Sloveniji cveti. S tako infrastrukturo in zanemarjenim javnim potniškim prometom bo tako očitno še dolgo.Je potem takem tu na mestu poziv vladi, Marjanu Šarcu in pristojni ministrici Bratuškovi… javni potniški promet lahko učinkuje, hitro, enostavno, udobno. Zagotovite to državljankam in državljanom Slovenije, ali pa mesto prepustite nekomu, ki bo sposobnejši od vas in bo to bil zmožen zagotoviti.
Žan
Čeprav bi lahko vlada Marjana Šarca v dobro Slovenije odstopila že zaradi številnih drugih razlogov. Mednje bi lahko prišteli neučinkovito varovanje meje in nesposobnost zavarovanja lastnih državljank in državljanov ter njihovega premoženja, pa vse več Slovenk in Slovencev najde svoje razloge za odhod Šarčeve vlade.
Uredništvo
