»Predstavljajte si padalo v zraku. Tako bomo vlekli ribiško mrežo v morju,« nam ribič Silvano Radin razloži način, kako lovi ribe. Globina morja, kamor smo spustili mrežo, je bila dvaindvajset oziroma triindvajset metrov.
Triinšestdesetletni Silvano Radin je minulo sredo poskrbel za posebno pisarno s pogledom na slovensko morje. »Zelo lep dan bo in morje bo mirno,« nama je ob jutranji kavi in rogljičku obljubil Radin. V kavarni blizu koprske kapitanije smo najprej izmenjali nekaj misli, malce pomodrovali o zdajšnji ne ravno rožnati politični situaciji v Sloveniji in o težavah maloštevilnih slovenskih ribičev. Tudi o nesrečnem arbitražnem sporazumu smo se pogovarjali. Prav v teh dneh namreč Hrvaška vrača udarec, tako mediji, saj naj bi slovenskim ribičem poslali kazni zaradi prečkanja sredine Piranskega zaliva. »Zdaj gremo pa na morski traktor,« se je pošalil Radin in že smo se odpravili na pomol, kjer nas je v mrzlem jutru čakala njegova trinajstmetrska ribiška barka Andrea. Urni kazalci so kazali deset do osmih. Sonce se je počasi dvigalo nad Koprom, galebi, ki so nas spremljali že od izplutja naprej, so popestrili pogled na koprsko mestno veduto v jutranji zarji. Vonj po morju se je mešal z vonjem po ribah. Dan je res obetal nepozabno dogodivščino ̶ lovit gremo ribe.
Priprave na ribolov
»Predstavljajte si padalo v zraku. Tako bomo vlekli ribiško mrežo v morju,« nam naš gostitelj na barki razloži, kako lovi ribe. Globina morja, kamor smo spustili mrežo, je bila dvaindvajset oziroma triindvajset metrov. »Vse do hrvaškega Kamenjaka je taka globina, potem se spusti na petindvajset metrov. Taka je globina morja v severnem Jadranu,« pravi Radin. Čas, ko smo na odprto morje vlekli nekakšen morski balon, narejen iz ribiške mreže, in čakali prvi ulov, smo izkoristili za pogovor. Pred izplutjem so potrebne tudi priprave na ribolov. »Že na obali je treba pripraviti barko. Kar je najpomembnejše, treba je imeti led. Poleti in pozimi. Spravljenega imam v komori, v plastičnih posodah.« Ribiči led seveda uporabljajo »za lediti ribe«, potem ko jih ulovijo, da ostanejo te čim dlje sveže. »Ledomat imamo na pomolu; led naložim v plastične posode, te s kombijem pripeljem do čolna,« pripoveduje Radin. In kako je videti dan slovenskega ribiča? »Vstanem ob petih zjutraj, tako da pridem na pomol ob šesti uri in izplujem z barko na morje.« Radin nas opozori, da na morje ne smemo brez sveže vode. »Moja draga mi pripravi hrano za s sabo.« »Potem danes ne bomo spekli kakšne ribe na žaru?« ga izzovem, saj na barki opazim manjši žar. »Ne, ne.« Radinovi imajo poleg ribiške barke tudi ribarnico, ki jo vodi žena, pri delu pa jima pomaga sin z »nevesto«. Po triinštiridesetih letih delovne dobe se je Radin upokojil in zdaj že dve leti vodi podjetje kot prokurist.
Večino rib prodam na borzi
»Dvajset odstotkov ulova prodam v svoji lastni ribarnici, preostalih osemdeset pa na borzi rib v Trstu.« »Gremo danes še v Trst?« – »Ne, danes ne. Jutri zgodaj zjutraj bo treba tja. Petnajst minut pred peto uro zjutraj sem že v Trstu,« razloži Radin in doda, da imajo vsa večja ribiška mesta v Italiji borzo rib. »Slovenija je nima?« – »Ne. Težava so kupci. Komu prodati te ribe? Prav tako ne moremo vsakodnevno zagotavljati vseh vrst rib. Na tržaško borzo ribiči pripeljemo ribe, tam jih potem kupijo trgovci. Ribe pripravim za borzo, jih očistim, stehtam in označim z deklaracijo.« – »Če vas prav razumem, slovenski ribič proda ribo v Italijo, potem jo slovenski trgovci tam kupijo in jo pripeljejo nazaj v Slovenijo?« – »Ja, na neki način. Na borzi je vzpostavljen odličen sistem prodaje rib. Borzni posredniki si sicer vzamejo deset odstotkov od prodaje, a nam je tu zagotovljeno stoodstotno plačilo, ki ga dobimo isti dan.« Radin pravi, da je tako lažje, sploh odkar je Slovenija v EU in imamo skupno valuto. »Prej tja sploh nismo mogli iti. Bil bi prvi, ki bi se boril proti tistim, ki bi si želeli spet postaviti meje. To bi bila največja neumnost,« ugotavlja Radin in pri tem opozarja na prost pretok ljudi, denarja, trgovine … Prav tako težko primerja današnje čase s časi, ko je v osemdesetih letih odprl ribarnico.
Ciklus ribarjenja
»V času pred osamosvojitvijo in takoj po njej zaradi nespremenjene zakonodaje nismo mogli kupiti niti prodati rib. Zato smo kupili barko, to, Andreo. Po vstopu v EU se je za ribiče vse spremenilo in smo zadihali s polnimi pljuči.« Tako je pogovor nanesel na politično sliko, ki hočeš nočeš kroji življenje vsem, tudi slovenskim ribičem. »Nekaj časa nam je šlo super,« ugotavlja Radin, a je po vstopu Hrvaške v EU nastala večja konkurenca. »Dejansko smo si postali konkurenca na borzi rib. Sem prihajajo predvsem ribiči iz Istre. Hrvati so bolj konkurenčni od nas, saj v Tržaški zaliv ribe priplavajo nazadnje in od tod prve odplavajo. Tu ni rib, ki bi bile vse leto tu.«
V januarju slovenski ribiči lovijo mole in kalamare. Drugih rib je za vzorec. »Čim bolj toplo je morje, več plavih rib bo tu,« pripoveduje Radin in doda, da »ima oko na mreži veliko, zato vsa plava, mala riba zbeži ven«. Od aprila do junija je čas za popravilo barke in mrež za naslednjo sezono. Mimogrede, ogrodje barke je iz hrastovega lesa, paluba pa iz lesa črnega bora. »Če se kakšna deska poškoduje, jo zamenjam z desko iz macesnovega lesa, ker ima dosti smole,« nam razlaga Radin. »Junija in julija lovimo muškatno hobotnico in je to glavni artikel. Avgusta in septembra pride za ta način lova v poštev sipa. Oktobra se pojavijo orade, riboni. Pozimi pridejo ponovno moli in kalamari … To je ta ciklus, ki ga poznamo.«
Ribič, ki ljubi smučanje
»In dopust?« me zanima. »Ni dopusta,« mi odgovori. »Saj ste tako ves čas na morju,« se poskušam pošaliti. »Teden dni pa si obvezno vzamem za smučanje,« me Radin preseneti z odgovorom. »Ribič, ki smuča?« – »Kaj hočemo. Kar dosti Primorcev smuča,« mi v smehu odvrne. »Smučati sem se naučil pred petintridesetimi leti na smučišču, ki danes ne obstaja več. To je Zatrnik, na Pokljuki.« Pogovor je nato kar nekaj časa tekel o tej športni aktivnosti, o smučarskih poškodbah in krajih, kjer je naš gostitelj izpopolnjeval svoj hobi. Kot kaže, je to ribiška družina, ki zares uživa na snegu.
O Židanu
Da Silvano Radin dobro pozna zakone, ki zadevajo morsko ribištvo, se prepričamo med pogovorom. Tudi z inšpektorji imajo slovenski ribiči dobre izkušnje in nimajo težav. »Nekaj težav smo imeli z evropsko zakonodajo, ker se ne moramo kosati s Španijo, Portugalsko, Francijo, ki mejijo na Atlantski ocean. To so čisto drugačna morja kot Mediteran. Oddaljili so nas tri milje od obale (1 milja na morju je 1.852 m, tri milje so torej 5.556 m, op. p.). S takim malim koščkom morja, kot ga imamo, je to pol morja. Z EU smo pozneje prišli do dogovora, da lahko ribarimo na 1,5 milje od kopnega. Ta uredba velja še tri leta. Kaj bo potem, ne vemo. Sploh zdaj, ko se je situacija zaradi arbitražnega sporazuma spremenila. Zdaj bo verjetno še na slabšem in bomo slovenski ribiči zgubili veliko,« nam poskuša orisati težave te kmetijske panoge.
»Se bo kmetijski minister Dejan Židan dogovoril za boljše pogoje za vas«, se pošalim. »Če bo tako dober pogajalec, kot je bil za teran, bo bolj slabo. In če vemo, da se glede arbitraže ni oglasil niti enkrat in ni imel niti enega sestanka z ribiči, potem vemo, kako bo. Na sestanke so vedno hodili vladni predstavniki, sekretarji. On je Prekmurec in se ne spozna na ribe,« je jasen Radin. »Se vam ne zdi, da Židan kot minister deluje bolj za strankarske interese kot za državne?« me zanima. »Res je pomembno, kdo vodi kakšno ministrstvo,« se strinjava z Radinom. Zanimalo me je, kdo je bil zanj osebno najboljši minister za kmetijstvo v vseh teh letih. »Moram reči, da kar zadeva ribičijo, ni bil minister, ampak je bila ministrica Marija Lukačič v prvi Janševi vladi. Edina, ki je prišla na Obalo in razumela ribiče, začutila njihovo problematiko. Ona je bila tista, ki je naredila spremembe,« nam razkrije naš gostitelj na barki in izpostavi, da je bila težava v birokraciji na ministrstvu za kmetijstvo. »Uslužbence je malo premestila in stvari so se drastično spremenile na bolje. Z njeno pomočjo smo stanje v slovenskem ribištvu predstavili tudi takratnemu evropskemu komisarju, kar je pomagalo, da so spremenili stare jugoslovanske zakone, ki so takrat še veljali,« še pove Radin, ki o drugih ministrih nima tako dobrega mnenja.
Arbitraža v praksi
Nekaj besed smo namenili tudi arbitražnemu sporazumu v praksi, s katero slovenski ribiči nikakor niso zadovoljni, saj jim ne omogoča teritorialnega stika z mednarodnimi vodami, kjer bi lahko opravljali svoj posel, kot so ga prej, s sredinsko črto v Piranskem zalivu pa so škodovali tudi malim ribičem. Ob tej arbitražni črti je, kot smo se tudi sami prepričali, ulov za tri četrtine manjši kot na bolj odprtem morju, ob italijanski meji, kjer smo prvič vlekli mrežo. Radin pravi, da so imeli ribiči mir le, ko sta bila premierja Janez Janša in Ivo Sanader. »Drugače pa nas je vedno šikanirala hrvaška policija.« Če je še minulo sredo Radin hitel razlagati, da jih Hrvati nikoli niso kaznovali, pa se je to kmalu spremenilo. Radin je namreč minulo soboto na Twitterju objavil povezavo na novico: »Hrvaško notranje ministrstvo je danes (27. 1. 2018, op. p.) sporočilo, da so slovenski ribiči v Piranskem zalivu v 235 primerih kršili meddržavno mejno črto, med njimi pa je osem slovenskih ribičev, ki so najpogosteje šli čez mejno črto in lovili na hrvaški strani zaliva. Napovedali so, da bodo zaradi prekrškov na domače naslove osmih ribičih poslali plačilne naloge.« Ob tem Radin ni skrival razočaranja, hkrati pa je znova opozoril, da, je »minister Dejan Židan lani zavajal ribiče, saj denarja niso dobili.« Židan je namreč julija lani napovedal dogovor o modelu pomoči oziroma sofinanciranja ribičev v višini okoli 200.000 evrov. Tega seveda ni storil. A vrnimo se k našemu ribarjenju.
Slovenska patruljna čolna
Po skoraj treh urah vleke ribiške mreže se je ribič Radin odločil, da pogledamo, kaj smo ujeli. Oblekel si je nepremočljive hlače, obul gumijaste škornje, si nadel plastične rokavice in s pomočjo mehanizacije začel vleči mrežo iz morja. Ulov je bil po pričakovanjih, le toliko morskih klobukov še ni pričakoval. »Ti samo škodijo, ker zamašijo mrežo.« Medtem ko je Radin ribe razvrščal, jih čistil, »ledil« in nama s fotografinjo dajal prve učne ure o ribolovu, se je točno opoldne barki približal najprej manjši patruljni čoln slovenske policije, nato še drugi, večji. Malce smo se gledali na daleč, tudi prek daljnogledov, oni so nam nekaj sporočali, a jih nismo razumeli, ker je bil hrup motorja ribiške barke prevelik. Pravil nismo kršili, policisti pa so nas zapustili v trenutku, ko smo barko obrnili proti obali in zapluli v Piranski zaliv ob arbitražni črti. Ribiško mrežo smo znova spustili v morje in po dobrih dveh urah znova pogledali, kakšen je bil ulov. Zdaj je bil res za več kot tri četrtine manjši.
Kaj smo ujeli?
Naš ribič je upravičil svojo napoved. »Po dveh metih mreže smo ujeli 50 kg molov, 10 kg kalamarov, 3,9 kg kovačev, 1 kg gir, 1,5 kg iverk, 1 brancina (0,5 kg), 2 lucerni (2 krat 30 dag) in 2 muškatni hobotnici (1,5 dag),« nam sporoči Silvano Radin, ki po navadi vrže mrežo v morje trikrat do štirikrat, toda tokrat smo se na koprski pomol vrnili že pred četrto uro popoldne. Tam so ga že čakali ljudje, da bi kupili svežo ribo.
Demokracija
