V mesecu Maju ne mine dan brez opominjanja jugonostalgikov o njihovi antifašistični borbi in njihovem prilaščanju zaslug za osvoboditev Evrope izpod nacizma in fašizma, čeprav Titovi partizani brez pomoči Rdeče armade niso bili sposobni niti osvoboditi celotnega ozemlja kasnejše SFRJ. Tito pa je po vojni tudi sam zapravil tako Trst, kot zahodno mejo globlje v ozemlje takrat poražene Italije, kar so mu za sodelovanje obljubili zavezniki po koncu vojne.
Komunistična revolucije, državljanska vojna in krvav naskok na oblast
Antifašistični upor se je na sedanjem ozemlju Slovenije pričel že v 20. letih 20. stoletja, ki ga je začel TIGR pod italijansko okupacijsko oblastjo. Komunistična partija, ki na ozemlju bodoče SFRJ med ljudstvom ni uživala posebne podpore pa je bila s strani drugih političnih strank prepoznana kot nevaren element in je bila povod, da so se takratne stranke združile proti Komunistični partiji, ki je pred 2. sv. vojno štela zgolj slabih 12 tisoč članov na celotnem ozemlju. Posledično se je Komunistična partija zatekla v podzemlje in izvajala ilegalne ter tudi teroristične akcije, ki jih je v večini financirala takratna Sovjetska zveza. Celo Socialistična stranka Jugoslavije, ki je bila glavno politično telo takratne Komunistične partije med ljudstvom ni bila priljubljena in je le stežka osvojila katerega izmed sedežev, zato je Komunistična partija svoje aktivnosti usmerila tudi v pridobivanje novih članov, predvsem med študentsko populacijo, v svoje vrste pa so vabili tudi učitelje in mladino na srednjih šolah. Ti intelektualci so kasneje tudi vodili partizanske odrede. Njihova vojaška neizkušenost pa se je kasneje tudi pokazalo v številnih bitkah med vojno.
Komunistična partija je zaradi pakta Ribbentrop-Molotov med nacisti in sovjeti vse od začetka vojne 1939 podpirala in zagovarjala nacistično Nemčijo. Tudi ob okupaciji slovenskega ozemlja so komunisti najprej sodelovali z okupatorjem, največkrat celo na škodo lastnega naroda. Edine sile, ki so se dejansko upirale okupaciji jugoslovanskega ozemlja, so bile nekatere nacionalistične enote, ki so skušale braniti ozemlje pred zavojevalci. Situacija se je za Komunistično partijo obrnila šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo in po prejetju novih ukazov iz Moskve. Prvi oboroženi upor s strani Komunistične partije se je tako zgodil šele Julija 1941. Ti oboroženi spopadi z okupatorjem pa niso imeli posebnega učinka. Mladi partizani, ki so takrat komaj odložili šolske učbenike, niso bili kos izurjeni vojski okupacijskih sil, napadi pa so služili zgolj propagandnim namenom, za zavajanje zaveznikov. Ti so podpirali partizane in NOB v upanju, da bodo njihove vojaške akcije odvrnile nemške čete iz glavnih bojišč, kot je bila ruska fronta, vendar so za ohranjanje miru proti partizanom na ozemlju Jugoslavije zadostovale že lokalne policijske in druge civilne enote. Še več sovraštva si je Komunistična partija med ljudstvom nabrala s povračilnimi ukrepi okupatorja nad civilnim prebivalstvom.
Glavni cilj Komunistične partije je med vojno bil širjenje komunistične ideologije med prebivalstvo in utrjevanje pozicij za kasnejši naskok na oblast. Tudi prizadevanja zaveznikov, da bi se vse upirajoče sile na ozemlju Jugoslavije združile in se skupno uprle okupatorju, kot je bilo to navadno v drugih državah po Evropi zaradi nasprotovanja Tita ni uspelo. Še več, ob zaostritvi preganjanja komunistov s strani okupatorja leta 1944, je Komunistična partija zopet začela sodelovati z okupatorjem in sicer z ovajanjem drugih uporniških frakcij, ki niso sprejele komunistične ideologije. Komunisti so z izrabljanjem propagande in zavajanjem zaveznikov proti koncu vojne utrdili oblast Komunistične partije na ozemlju Jugoslavije, z vsiljevanjem NOB ideologije pa so se predstavljali kot osvoboditelji ozemlja, čeprav so ravno člani Komunistične partije z utrjevanjem oblasti in kolaboracijo z okupatorjem pomenili največjo grožnjo za civilno prebivalstvo.
Posledice državljanske vojne na območju Jugoslavije
Proti koncu vojne je od 12 tisoč članov Komunistične partije ostalo zgolj okrog 2000 prvotnih članov, vendar se je za civilno prebivalstvo Jugoslavije prava groza pričela šele po koncu vojne. Med leti 1945 in 1950 je po grobih ocenah skozi zapore povojne Jugoslavije prešlo okrog 6 milijonov prebivalcev. Komunistična partija pa je tudi po vojni polnila množične grobove z vsemi, ki so predstavljali kakršen koli možen upor proti brutalni diktaturi Josipa Broza Tita in neomajni oblasti Komunistične partije.
V Sloveniji je po grobih ocenah okrog 600 prikritih masovnih grobišč, samo v Hudi jami so našli čez 1400 trupel, v jami Košnica 3 pri Celju so samo v prvi jami od treh odkrili preko 300 trupel. Glede na neodobravanje izkopavanj masovnih grobišč in število trupel v že odprtih grobiščih, bi lahko po grobih ocenah po Sloveniji ležalo še prek pol milijona trupel, ubitih v povojnih pobojih. Na deset tisoče pobitih zgolj zato, ker niso sprejeli komunistično ideologijo takratne Titotove Komunistične oblasti.
Tako lahko dejansko govorimo o ideološkem genocidu nad lastnim narodom, kjer so ”partizanski osvoboditelji” v smrt in pozabo pahnili vse tiste, ki bi lahko ogrozili njihovo absolutno oblast.
Sebastjan J
