Februarja je slovensko javnost razburil umetnik Dragan Živadinov, ki je Sloveniji za skoraj milijon € v odkup ponudil prvo slovensko zastavo v vesolju. Živadinov je takrat v primeru zavrnitve nakupa Vladi namigoval celo na sežig ‘umetnine’, vendar pa je zgodba dobila epilog v Nabrežini, kjer je prva slovenska zastava v vesolju končala pri Tatjani Rojc, predstavnici Slovencev v italijanskem senatu.
Miniaturno zastavo, ki jo je leta 1994 v vesolje ponesel astronavt slovenskih korenin Ronald Michael Sega, je Živadinov oglaševal kot »V tem smislu pomemben artefakt, saj ne gre samo za zastavo kot simbol republike.«ampak po njegovih besedah predstavlja Slovenstvo v času, ko Republika Slovenija še ni imela uradne zastave. Čeprav je bila ta prvič razvita 26. junija 1991 ob slovesni razglasitvi samostojnosti na Trgu republike, je bila zgolj nekaj mesecev po vesoljski misiji za državni simbol potrjena tudi z uradnim aktom.
Dragan Živadinov, iz Ilirske Bistrice, se kot gledališki režiser ukvarja z avantgardno umetnostjo, fokusirano na kozmonavtiki. Za seboj ima že več umetniških projektov, med drugim Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot, je trenutno najbolj vpet v dogajanje Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij in Zavoda Delak. Zavod, ki je v dar tudi dobil zastavo in se financira iz javnih sredstev, tako Ministrstva za izobraževanje, kot Mestne občine Ljubljana, ga je ustanovil Živadinov ter tako prevzel lastništvo nad zastavo. Nedavno predajo v zamejstvo je komentirala tudi Rojčeva, z besedami »Da namerava zastavo varovati, dokler Živadinov kot njen lastnik ne bo presodil, da lahko ‘ta dragocenost dobi svoj prostor v Sloveniji, kamor spada’.«
Še eden izmed pomembnih projektov razvijanja vesoljske kulture je Kulturno-gospodarsko središče evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanjah, katerega soustanovitelj je tudi Živadinov. Po zapletih z nenamenskim porabljanjem 50. tisoč € javnega denarja v K-SEVTu, je v projekt lansko leto kot soustanoviteljica javnega zavoda vstopila tudi država. K-SEVT bo tako na letni ravni za delovanje prejemal javna sredstva in sicer za leto 2017 je od Ministrstva za gospodarstvo ter Ministrstva za kulturo prejel v višini 150.000 € in dodatna v višini 30.000 € od Občine Vitanje.
Med nalogami zavoda, zapisanimi v državni listini ustanovnega akta je tudi izvajanje inovativnega turističnega produkta: igrifikacija vesolja (po vzoru Vojne zvezd).
Zavod v svojih razstavnih eksponentih predstavlja ikonografijo predvsem sovjetskega kozmonavtskega programa, med razstavnimi elementi so tako originalni Sputnikovi deli, sovjetska vesoljska oblačila, Gagarinu posvečena razstava itd. Obisk zavoda je v sklopu njegovih razstav tudi na učnem programu slovenskih šol.
Na predaji neprodane zastave, v Grudnovi kavarni v Nabrežini je Rojčeva povedala, da sta »Nabrežina in okolica namreč prostor zgodovinske avantgarde, avtorjev, kot sta Srečko Kosovel in Avgust Černigoj, in sporočila umetnosti, ki je prej etično kot zgolj estetsko. Grudnova Nabrežina je torej kraj, kjer »se še vedno zbirajo, da gojijo svoj postspomin’.« iz česar Rojčeva še izhaja, da »Simbolna moč slovenske trobojnice ni nekaj abstraktnega. S tem postspominom se ukvarjamo, ko imamo v rokah nekaj simbolnega, kot je slovenska zastava.«
Obenem je še dodala, da je bil po njenem trenutek vstopa slovenske zastave v vesolje začetek kulturalizacije vesolja, pa tudi »Zmaga tistega ponižanega naroda, ki se prepoznava v teh treh barvah.«
Kljub temu, da Tatjana Rojc predstavlja Slovence v italijanskem senatu, pa jih tipično liberalno naziva s ‘ponižanim narodom’ in vidi višek slovenskega dosežka v potovanju slovenske zastave v vesolje, katero je želel njen prijatelj Dragan Živadinov prodati Sloveniji za skoraj milijon €. Lekcijo iz veličine slovenskega naroda, tudi izven literarnih voda pa bi lahko Rojčeva našla ob obisku K-SEVTa. Kjer bi si lahko ogledala razstavo posvečeno inženirju in znanstveniku Hermanu Potočniku tistemu Slovencu, ki je v svoji knjigi Problemi potovanja v vesolje, katero je izdal že leta 1929 opisal sodobno človeško pot v vesolje. To Potočnikovo knjigo pa je kot vir za svoj doktorat leta 1934 navedel tudi Wernher von Braun, ki je kasneje bil tudi zaslužen za razvoj ameriškega vesoljskega programa.
Sebastjan J
