Premier Janez Janša je v intervjuju za španski medij El Correo povedal, da slovenska vlada svobodo govora in medijev jemlje zelo resno, cenzure pa, da ne odobrava. Poudaril je tudi, da Slovenija nima odličnih odnosov samo z Mađarsko, ampak z vsem 27 članicami Evropske unije.
Prevod intervjuja s predsednikom vlade objavljamo v celoti.
V zadnjem času ste bili deležni cenzure v Evropskem parlamentu, ravno v razpravi, v kateri so vašo vlado obtožili, da cenzurira in napada medije. Kaj drži o teh obtožbah? Kdo stoji za to kampanjo?
Res je nepredstavljivo, da je bila evropska javnost priča cenzuri, ki jo je v imenu največje demokratične institucije v Evropi izvajala evropska poslanka Sophie in’t Veld, ironično prek skupine, ki naj bi zagovarjala svobodo govora. Slovenska vlada svobodo govora in svobodo medijev jemlje zelo resno in ne odobrava cenzure, še posebej zato, ker je med Slovenci še vedno zelo živ spomin na čase, ko so morali novinarji pred objavo pošiljati svoja besedila v komunistični štab. Tudi nekdanji režim me je privedel pred vojaško sodišče in zaprl ravno zaradi uresničevanja moje pravice do svobode govora, kar je tudi eden glavnih razlogov, zakaj se ne strinjam s takimi dejanji. Kar zadeva svobodo medijev in svobodo govora, je Slovenija v času desnosredinskih vlad najvišje na lestvici medijske svobode, kar velja tudi za indeks demokracije. Trditev, da so novinarji pod to vlado zatirani in cenzurirani, preprosto ne drži, kar bi bilo jasno vsakemu Špancu, ki bi teden dni skupaj s prevajalcem spremljal slovenske medije. Tako kot mnoge druge škandale tudi ta očitek o zatiranju medijske svobode tranzicijska levica izvaža v tujino samo zato, da jo lahko ponovno uvozi v našo državo in tako v družbo vnese dodatno nestabilnost in nemir.
Ste v tej zadevi prejeli podporo svoje skupine, Evropske ljudske stranke (EPP)?
Odziv Evropske ljudske stranke je bil precej medel. Ko gre za cenzuro in svobodo govora, bi od EPP pričakoval več in tudi večjo angažiranost drugih strank v Evropskem parlamentu. Če sem iskren, pričakoval sem, da se bo vsaka skupina v Evropskem parlamentu jasno postavila proti cenzuri.
Vodja vašega kabineta Peter Šuhel je v odprtem pismu zapisal, da cenzura v Evropskem parlamentu spominja na trpljenje v nekdanji komunistični Jugoslaviji. Viktor Orban je prav tako primerjal EU in ZSSR. Se strinjate s temi pogledi? Če se, kaj mislite, da je razlog za ta totalitarni premik v EU?
Manj pomembno je, kako imenujete dejstvo, da predsedujoča ne dovoli premierju suverene države, da predstavi svoje argumente v času, ki mu je bil dodeljen za razpravo. Ključno pri tem je, da obsojamo takšna dejanja. Ta incident je še posebej problematičen za Evropski parlament, ki bi moral biti simbol demokracije EU. Na žalost smo tudi v drugih forumih EU opazili podobno neskladnost z demokratičnimi načeli in načeli EU. Na primer nedavna odločitev COREPER, da se izogne vetu treh držav članic, ki so želele povečati element solidarnosti pri določeni odločitvi, povezani s covidom. To so zaskrbljujoči dogodki.
Slovenija ima z Madžarsko zelo dobre odnose, z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom pa vas veže tesno prijateljstvo. Kaj menite o sedanji demonizacijski kampanji proti Madžarski in Poljski? Ali verjamete, da bi ta kampanja lahko pripeljala do razpada Evropske unije?
Slovenija ima odlične odnose z vsemi preostalimi 26 državami članicami EU. Pred nekaj meseci mi je hrvaški premier odstopil svojo glasovalno pravico in me prosil, naj v Evropskem parlamentu govorim v njegovem imenu, ker ni bil prisoten zaradi okužbe s covidom. To se zgodi le med močnimi zavezniki. Ustanovni očetje so gradili odnose v duhu medsebojnega spoštovanja, ki temelji na priznavanju enakega dostojanstva vsakega naroda in države. Na podlagi teh vrednot in načel se je Evropa združila v vsej svoji raznolikosti. Če ne bomo zvesti tej modrosti ustanovnih očetov, so lahko dediščina, ki so nam jo zapustili, in koristi, ki jih imamo od nje, resno ogrožene. Izstop Združenega kraljestva iz EU nam mora biti v zadostno opozorilo.
FOTO: Vlada RS
Kaj menite o odhodu Orbana in Fidesza iz Evropske ljudske stranke? Kako vidite prihodnost konservativne desnice v Evropi?
Najprej bi rad podčrtal, da je politika dinamična stvar in da mora biti odzivna na družbene spremembe. Tradicionalne politične postavitve, npr. socialisti vs. konzervativci, se počasi umikajo, v ospredje vstopajo nove paradigme, nove cepitve. Vidimo, kaj se dogaja v Nemčiji. Tudi identitete strank se spreminjajo. Skratka, na stara poimenovanja in šablone se ne gre več zanašati. Če teh sprememb ne zaznaš, si obsojen na poraz. Problem velikih strank je, da so premalo odzivne in zapadejo v rutino. V EPP, ki je dominantna stranka več kot dve desetletji, se je zadnja leta veliko kritiziralo domnevni populizem nekaterih predsednikov vlad iz naše politične družine. Toda, medtem ko so nekateri veliko govorili, so le-ti delali in bili učinkoviti. Ne pozabimo elementarnega dejstva, da ljudje volijo tiste, za katere menijo, da bodo odlično opravljali javne storitve. Naše sestrske stranke za zahodu in severu Evrope pač v to ne uspejo prepričati volivcev, zaradi česar je EPP v krizi. EPP pa bolj forsira tiste, ki so poraženci. Ne le Orban, to spoznavajo tudi drugi. Desno-sredinski prostor, vključno s konzervativnim, se mora posodobiti. Želim, da je EPP del tega procesa, sicer bo postala suha veja na drevesu. Statistike in trendi so neizprosni.
Evropski poslanec Hermann Tertsch iz stranke VOX je v nekem intervjuju omenil vaš pogum na čelu revije Mladina in na sojenju četverici v času komunistične Jugoslavije. Vendar se zdi, da se mnogi v Bruslju ne zavedajo vaše poti in poti drugih, kot ste vi. Se vam ne zdi presenetljivo, da se politiki, rojeni v svobodnih državah, pretvarjajo, da učijo demokracijo tiste, ki so se uprli komunistični tiraniji?
Mnogi v Bruslju in drugod nimajo zgodovinskega spomina na obdobje totalitarizma. Toda to ne pomeni, da totalitarizma ni bilo in da se ne spoprijemamo s pomembnimi specifičnimi izzivi. Naj vas spomnim na resolucijo 1096, ki jo je sprejela Parlamentarna skupščina Sveta Evrope in ki opozarja na te izzive. Njeno najpomembnejše priporočilo je, da je treba stare strukture in miselne vzorce odstraniti in preseči. Včasih je težko poslušati ljudi, ki so se rodili v demokraciji, ne da bi se zanjo borili, in ki pridigajo o demokraciji ljudem iz držav, ki so se morale zanjo boriti. Mnogi ne razumejo, nekateri pa tudi ne vidijo potrebe po razumevanju zgodovine, kulturnih in političnih posebnosti držav, ki so vstopile v EU po letu 2004. To jim onemogoča, da bi resnično razumeli dejansko stanje, kaj je potrebno za premagovanje totalitarizma in kaj so izzivi, s katerimi se spoprijemamo. Opozarjam na resolucijo Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu, ki “poudarja pomen ohranjanja spomina na preteklost, saj brez resnice in spomina ni sprave”. Poudarja tudi prepričanje, da “ustrezno ohranjanje zgodovinskega spomina, obsežno prevrednotenje evropske zgodovine in vseevropsko priznanje vseh zgodovinskih vidikov sodobne Evrope okrepilo evropsko združevanje”. EU mora razumeti, da ne ustreza in ne more ustrezati vsem enako. Imamo skupen cilj, vendar morajo biti poti do njega drugačne, če želimo, da ga vsi dosežejo, saj izhodišča niso enaka.
V Španiji so komunisti del vlade in minister za delo je javno in brezsramno izjavil, da komunizem pomeni demokracijo in enakost. Kaj je bilo v Evropi storjenega narobe, da ta stališča ne povzročajo škandala in jih mnogi sprejemajo?
Ne bom komentiral notranjepolitičnih razmer posamezne države članice EU. Toda razlika med komunizmom na eni strani ter demokracijo in enakostjo na drugi je razlika med gulagom in svobodno, uspešno družbo. Ne pretvarjam se, da vem bolje ali da imam višje moralne standarde, kot to počnejo nekateri v Bruslju. Velik dosežek bi bil, če bi v šoli učili pravo resnico o komunizmu. Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu “poziva Komisijo in države članice, naj si še naprej prizadevajo za krepitev pouka evropske zgodovine, ter poudarijo zgodovinski dosežek evropskega združevanja in ostro nasprotje med tragično preteklostjo ter miroljubnim in demokratičnim družbenim redom današnje Evropske unije”.
Glede najhujše komunistične preteklosti si je Slovenija močno prizadevala razkriti kraje, kjer so Titovi partizani po drugi svetovni vojni pobili več deset tisoč ljudi. Vendar pa so bili pokloni žrtvam predmet polemike. Je ta rana zaceljena? Ste se Slovenci sprijaznili s svojo preteklostjo?
V prvih letih po nastanku samostojne in neodvisne države Republike Slovenije je bilo pričakovano, da se bosta demokratična kultura in sprava hitro udejanjili. A modernizacija ni uspela, zlasti ne v šolskem in medijskem prostoru. Odpor in vpliv starih komunističnih botrov je mnogo močnejši, kot smo verjeli. Slovenski narod je zaradi svoje totalitarne preteklosti tako še vedno razdeljen na prvorazredne in drugorazredne. Kljub nekaterim pomembnim korakom na poti spravnega procesa smo Slovenci še daleč od pobotanja s svojo preteklostjo. Skoraj vsakodnevna odkritja morišč iz povojnih časov po celotnem ozemlju Slovenije prinašajo spoznanja o krutosti partizanskih “zmagovalcev” druge svetovne vojne in njihovi brezkompromisnosti v osvajanju in utrjevanju oblasti. O sistemskih in sistematičnih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin se v Titovem zločinskem režimu ni smelo govoriti. Vsemogočna tajna politična policija Udba je imela povsod svoje oči in ušesa. Zlasti starejše ljudi je še vedno strah. Razgradnja ostankov totalitarnega komunističnega sistema poteka prepočasi s to slovensko posebnostjo, da si za spravo bolj prizadevajo žrtve kot krvniki. Pobotanje s preteklostjo bo tako naloga za slovensko družbo tudi v prihodnje.
Vir: Urad predsednika Vlade RS
