Ministrstvo za kulturo je na vladni strani objavilo zahtevek za popravek članka Der selbstbewusste Marschall Twito (Samozavestni maršal Twito) avtorja Tobiasa Zicka, ki je bil v četrtek objavljen na spletni strani medija Süddeutsche Zeitung. “Članek vsebuje več neresničnosti, na katere opozarjamo. Zahtevek za objavo popravka navajamo najprej v angleškem, nato pa še v slovenskem jeziku,”so zapisali na vladni spletni strani. Njihov zahtevek objavljamo v celoti.
“Varnostne sile so evakuirale dva alternativna kulturna centra v Ljubljani.”
Ne drži. V Ljubljani obstajata dva alternativna kulturna centra: Rog in Metelkova. Oba sta v pristojnosti Mestne občine Ljubljana, ne Vlade RS. Rog je bil resnično evakuiran, vendar to ni imelo nobene zveze s sedanjo Vlado RS, izselitev uporabnikov Roga je odredil ljubljanski župan Zoran Janković (nekdanji levičarski politik), saj so stavbe kulturnega centra v lastništvu Mestne občine Ljubljana, ki želi načeto stavbo spremeniti v sodobno kulturno središče. Na Metelkovi pa ni bilo nobenih evakuacij, pa tudi Mestna občina po naših informacijah nima načrtov, da bi tamkajšnje prebivalce izselila. Ponovno pa poudarjamo, da Vlada RS ni na noben način povezana s tema dvema kulturnima centroma. Oba sta v pristojnosti in lastništvu Mestne občine Ljubljana.
“… direktorico znanega muzeja moderne umetnosti Zdenko Badovinac je zamenjal naslednik, ki je blizu vladi …”
Zdenka Badovinac ni bila “zamenjana” kot direktorica Moderne galerije. Njen mandat (ki ga je opravljala že od ustanovitve zavoda) se je preprosto iztekel. Do imenovanj direktorjev javnih ustanov, kot so muzeji, galerije itd., je prišlo šele potem, ko se je prejšnjim direktorjem iztekel mandat – se pravi šlo je za redne menjave. Tudi v primeru gospe Badovinac, katere mandat se je iztekel decembra lani.
Vlada je povsem zavezana predpisanemu postopku in namenja veliko pozornosti pravilom in predpisom, ki urejajo imenovanje direktorjev javnih zavodov. Za vsako imenovanje je bil izveden javni natečaj s strogimi merili in pravili, ki določajo, kdo se lahko prijavi na to funkcijo. Potem ko je izbirna komisija Ministrstva za kulturo ministru predlagala najprimernejše kandidate (na podlagi strokovne usposobljenosti) je minister vedno upošteval njen predlog. Minister je vsakič dal prednost kandidatu, za katerega je bilo objektivno ugotovljeno, da je najbolj strokovno usposobljen.
Naslednik gospe Badovinac dr. Robert Simonišek ni povezan s stranko SDS, sedanjo vlado, niti s politiko na sploh. Je mednarodno priznan strokovnjak, pesnik, pisatelj in umetnostni zgodovinar. Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani filozof in umetnostni zgodovinar ter doktor znanosti s področja umetnostne zgodovine. Ima več kot enajst let delovnih izkušenj s širšega področja kulture in muzealstva. Govori več svetovnih jezikov in premore obsežno bibliografijo. Med zadnjimi, posebej odmevnimi projekti, izpostavljamo mednarodno razstavo Obrazi ekspresionizma v sodelovanju s češko kuratorico Adriano Primusovo. Namigovanja, da je politični izbranec so žaljiva.
“… lani se je tiskovni agenciji STA, ki jo je Janša označil za “nacionalno sramoto”, začasno ukinilo javno financiranje …”
Financiranje STA ni bilo začasno ukinjeno. Do zamude je prišlo, potem ko direktor STA ni hotel predložiti dokumentov o finančnem poslovanju STA, ki jih vlada potrebuje za oceno ustreznega financiranja. Pogodbo med Vlado RS in STA je podpisala prejšnja vlada premierja Marjana Šarca. Ta pogodba jasno določa, da je STA dolžna predati vso dokumentacijo, ki bo vladi omogočila oceno sredstev, ki jih STA potrebuje za izvajanje javne službe. Vlada namreč zdaj agenciji mesečno nakazuje 165.000 evrov. Za oceno ustreznega zneska za financiranje STA mora obstajati neka pravna in računovodska podlaga. V nasprotnem primeru bi Vlada RS denar nakazovala ad hoc in ne bi imela možnosti analize, kakšen naj bi bil ustrezen mesečni znesek financiranja. V pogodbi, ki jo je podpisala prejšnja vlada, je navedeno, da se sredstva lahko ustavijo, poleg tega pa lahko vlada zakonito zahteva povračilo že izplačanih sredstev, če STA ne predloži dokumentov o svojem finančnem poslovanju, ki jih potrebuje za oceno financiranja.
Vladno financiranje STA se je od takrat sicer nadaljevalo, kljub kršitvi pogodbenih obveznosti STA, a se številni ugledni slovenski pravni strokovnjaki strinjajo, da bo pravno zagato nekako vendarle treba rešiti. Trenutno se ad hoc sredstva prenašajo na STA, ne da bi Vlada RS imela dostop do dokumentacije, ki bi ji omogočila oceno, koliko agencija resnično potrebuje. To je pravna dilema, ki jo bo treba rešiti. Zadeva nima nič skupnega s politiko, čeprav jo opozicijski politiki in direktor STA prikazujejo kot politično vprašanje.
“… tradicionalni univerzitetni radio Radio Študent ne prejema več nobenih nepovratnih sredstev.”
Ne drži. Radio Študent je iz javnega razpisa za medije prejel 99.220,00 EUR. Prav tako je imel možnost črpati dodatna sredstva iz interventnih ukrepov za lajšanje posledic koronavirusne bolezni, črpal je sredstva iz naslova dohodninskega sklada v višini 200.000,00 EUR, namenjenega NVO-jem.
Radio Študent je zasebna radijska postaja v lasti Zavoda Radio Študent Ljubljana, ki jo je ustanovila Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU). Ministrstvo za kulturo že od leta 2003 na medijskem razpisu podpira dejavnosti Radia Študent (izjema je bila le leta 2014, v času vlade premierja Mira Cerarja).
V letih od 2003 do 2020 je izdajatelj radia Študent skupaj prejel 837.791,01 EUR, in sicer po posameznih letih: 6.042,73 EUR (2003), 10.432,32 EUR (2004), 30.320,58 EUR (2005), 21.289,86 EUR (leto 2006), 15.697,29 € (leto 2007), 20.000,00 € (leto 2008), 65.035,73 € (leto 2009), 36.860,06 € (leto 2010), 25.125,80 € leto 2011), 48.465,00 € (leto 2012), 65.000,00 € (leto 2013), 74.393,60 € (leto 2015), 62.790,00 € (leto 2016), 81.600,00 € (leto 2017), 79.818 €, 05 (leto 2018), 95.700,00 € (leto 2019) in 99.220,00 € (leto 2020).
“… Janša je napadel avtorico spletne revije Politico Lili Bayer, ki je Janševi vladi ravno predložila obsežno raziskavo o” vojni proti medijem”.”
Premier ni »napadel« novinarke. Kot zasebni državljan je napisal tvit in izrazil svoje razočaranje nad dejstvom, da je novinarka izpustila vsa dejstva iz obsežnega gradiva, ki ji ga je poslal vladni Urad za komuniciranje. Dejstva, ki bi povsem ovrgla postulate članka. Podobno kot Janez Janša je to storil Emmanuel Macron, ki je kritiziral novinarja časopisa Le Figaro Georgesa Malbrunota zaradi politično pristranskega članka, pa takrat niso v Evropski komisiji pisali nobenih izjav o tem, da je treba novinarje zaščititi. Tudi politiki so le ljudje in jih napačno prikazovanje dejstev kdaj prizadene.
Ministrstvo za kulturo je prav tako objavilo odziv, kjer je poudarilo, da celoten članek temelji na anonimnih virih, da je vlada z medijskih razpisom (večinoma levo usmerjenim medijem) razdelila 2,6 milijona evrov in na desetine milijonov evrov pomoči iz interventnih ukrepov za blaženje koronavirusne bolezni. Prav tako je poudarilo, da se o madžarskih medijskih in drugih naložbah v Sloveniji zelo veliko piše (velikokrat tudi s populistično retoriko, pri čemer se dobro skriva dejstvo, da vsi slovenski mediji v madžarski lasti ne pokrivajo niti 5% medijske krajine). Popolnoma nobenega dokaza tako ni, da bi se katerikoli novinar v Sloveniji samocenzuriral, kot poroča Politico, ravno nasprotno. Protivladni članki so v Sloveniji izjemno priljubljeni, kar bo spoznal vsak, ki bo gledal 5 minut večernih poročil ali prelistal glavne tiskane dnevnike. Kar je sicer v skladu s pričakovanji v državi, kjer je zaskrbljujoča večina medijev povsem podjarmljena levih političnim in kapitalskim interesom. To niso le objokovanja vlade, ki bi jo motila medijska pristranskost. Zato obstajajo empirični dokazi.
Kot kaže nedavna analiza pluralnosti medijev v Sloveniji, ki jo je opravila ljubljanska Fakulteta za medije, imajo večinski mediji, protivladno in opozicijsko uredniško držo, prevladujejo pa ideje iz levega političnega spektra. Take ugotovitve so v nasprotju z anonimnimi poročili, da so se novinarji prisiljeni samocenzurirati. Zasebni mediji v Sloveniji so v pretežni lasti medijskih tajkunov, ki so blizu levim političnim strankam. Oseba, s katero ste se pogovarjali, dela za enega od teh medijev, za Dnevnik, ki je izrazito levo usmerjen, v njem objavljeni članki aktivno podpirajo opozicijo. Zato nas preseneča, da ugledna, mednarodno priznana publikacija, kakršna je vaša, dovoli, da jo slovenski politični aktivisti povsem zavedejo, ne da bi raziskala obe plati zgodbe.
Kot smo argumentirano navedli v tem sporočilu, je očitno, da ste dobili napačne podatke, ki pa bi se jih dalo zlahka preveriti. Očitno si vaši slovenski viri prizadevajo, da vaš medij uporabijo kot orodje propagande za domačo (slovensko) konzumacijo, tako da vam pošiljajo kombinacijo polresnic, zavajajočih informacij in očitnih laži. Zaradi tovrstnega površnega novinarstva smo zelo razočarani in pričakujemo popravek v članku navedenih trditev, za katere smo pokazali, da so dejansko netočne.
Uredništvo/Vir: GOV
