Italijani ne želijo gledati partizanov na zgodovinskih slovesnostih osvoboditve

Skrunitev državnih simbolov s svojimi našitki je stalna praksa levice

Italija, ki jutri obeležuje praznik osvoboditve, na letošnjo slovesnost v Tržiču ni povabila partizanske delegacije iz Nove Gorice. »Obveščamo, da letos nismo posredovali vabila in nismo predvideli nastopa borčevskih organizacij iz Nove Gorice.«, je sporočila tržiška občinska uprava pod županjo Anne Cisint.

V Tržiču, kjer slovesnost 25. Aprila ob dnevu osvoboditve, konca fašizma in nemške okupacije obeležujejo ob spomeniku pred ladjedelnico, na katerem se z dvojezičnim posvetilom spominjajo 503 slovenskih in italijanskih delavcev, padlih za svobodo. Z letošnjim sporočilom tržiške občinske uprave pa na slovesnosti ne bodo prisotni člani OZB NOB Nova Gorica. Odločitev je sprožila vrsto neodobravanja, predvsem na strani družbeno političnih delavcev v Italiji, med katerimi so Renzo Redivo, Clara Giangaspero, Cristiana Morsolin, Elena Orsi, Giorgia Polli, Roberta Russi, Arturo Bertoli, Omar Greco, Francesco Martinelli, Matteo Negrari, Stefano Piredda, Stefano Pizzin, Paolo Polli, Michele Rossi, Alessandro Saullo in Francesco Zappaterra. V svojem pismu tržaški občinski upravi so družbeno politični delavci zapisali, da »So se za svobodo v naših krajih borili ljudje z zelo različnimi političnimi prepričanji; komunisti, socialisti, pristaši akcijske stranke, liberalci, katoliki, monarhisti, vojaki in civilisti, Italijani, Slovenci, Hrvati in pripadniki anglo-ameriške vojske. 25. april je praznik vseh italijanskih demokratov, pripada vsem brez razlikovanj. To velja tudi za naše kraje, ki so zgodovinsko večjezični in večkulturni.«

Kljub protestu borčevskih organizacij, ki se za razliko od Slovenije v tujini sedaj borijo za relevantnost svojih zgodovinskih društev in lastno interpretacijo zgodovinskih dogodkov, uradna zgodovina kaže na to, da naloga jugoslovanskih partizanov v zamejstvu v tistem času ni bila osvoboditev ozemlja izpod fašizma in nacizma. Njihova prvotna naloga je bila okupacija ozemlja, na podlagi katere bi lahko takratne jugoslovanske komunistične  oblasti ozemlje brez mednarodnega soglasja na podlagi ‘vojaške moči’ partizanov priključila k novo nastajajoči komunistični državi Jugoslaviji.

Sebastjan J