Politični zapori so bili za enopartijske sisteme sinonimni in tudi nekdanja Jugoslavija je imela svojega v Sredozemlju, kamor so zapirali disidente, politične nasprotnike in vse, ki bi lahko ogrozili obstoj Titove diktature.
Goli otok je bil na območju nekdanje Jugoslavije tabu tema in šele skoraj desetletje po razpadu skupne države so zaporniki dobili prva izplačila odškodnin za krivično zaprtje pod diktaturo Komunistične partije. Na otok so takratne jugoslovanske komunistične oblasti 9. julija 1949 v taborišče poslale prve zapornike, tudi iz Slovenije, skupno pa je bilo na otoku zaprtih prek 15.000 zapornikov, zato ga nekateri imenujejo tudi Jugoslovanski Alcatraz.
“Preden so prišli na otok prvi kaznjenci, tu ni bilo nobenega zelenja. Vse je bilo pusto, golo, samo skale in kamenje. Od tod seveda ime otoka – Goli. Ko so na otok pozneje pripeljali mlade sadike dreves, so morali kaznjenci najprej odstraniti kamenje, nasuti zemljo, kolikor so je lahko izgrebli iz kamnitih tal, potem pa te krhke sadike zaščititi pred soncem. Z navzdol upognjeno glavo, na kateri ni bilo nobene zaščite, z rokami, prekrižanimi zadaj na hrbtu – to je bila sicer zaukazana drža vsem golootoškim kaznjencem, so tako stoječi pod vročim soncem s svojimi telesi in nekateri tudi z življenjem omogočili, da so drevesa na otoku zrasla. Kot se je premikalo sonce po nebu, tako so se nad mladimi drevesci dolge, peklensko vroče poletne dni premikali kaznjenci, da bi jih s senco, ki so jo lahko dajala njihova shujšana telesa, zaščitili. Na dan so dobili kozarec vode.”
Vladimir Bobinac, zapornik na Golem otoku
Italijanski tednik L’Espresso je v svoji zadnji številki objavil reportažo Simoneja Cristicchija, sicer glasbenika, ki je pred kamero Giovannija Cocco zbral nekdanje taboriščnike in njihove sorodnike, ter zapisal njihove zgodbe trpljenja na Golem otoku.
“Tisti, ki niso takoj dojeli, da si na Golem otoku popolnoma sam, pa čeprav obkrožen s stotinami, tisočimi sotrpini, so veliko težje preživeli od onih, ki jih je ”znameniti špalir dobrodošlice”, imenovan topli zajec, torej kilometer in več dolga kolona kaznjencev, ki so z rokami in koli ter vzkliki Udri bando! tolkli po novoprišlekih in jih nekaj tudi potolkli do smrti, dokončno streznil. Goli otok ni to, da smo tolkli kamen. Kamen ob kamen. Ga prenašali s kupa na kup ter nazaj ali ga drobili in z njim gradili zgradbe ali poti do naših temnic; Goli otok je to, da kaznjenec pretepa kaznjenca. Kdor ni tepel, je bil pretepen. To je bistvo Golega otoka. Kaj je bilo najtežje? Žeja, lakota, težaško delo, bolezni, mraz, vročina, stalno nasilje, negotovost in strah…? Nič od tega! Najtežje je bilo, da si bil sam. Nikomur nisi mogel, nisi smel zaupati.”
Vladimir Bobinac, zapornik na Golem otoku
Pravzaprav ne vem, zakaj so me prvič sploh zaprli. Takrat sem bil dijak in dejaven v Skoju, podmladku komunistične partije. Bil pa sem kritičen, saj sem javno govoril, da v naši državi ni dovolj svobode, zlasti, da ni svobode govora.
Andrej Aplenc, zapornik na Golem otoku
Danes si z vsemi pravicami, kot so vikend zapori, premalo raznolika ponudba kanalov na zaporniški televiziji in številne druge ugodnosti, katere uživajo sodobni zaporniki težko predstavljamo nečloveške razmere na Golem otoku. Pa vendar imamo pravico, da poznamo lastno zgodovino in dolžnost, da ohranjamo spomin na vse tiste, ki so po krivici izgubili svoja življenja v Peklu sredi Jadrana.
Uredništvo
