Tokrat smo na pogovor povabili zavarovalno agentko Marijo iz Komna. Samostojno podjetnico, ki nam je razkrila, kako se je s selitvijo v novo okolje njeno življenje popolnoma spremenilo, dotaknili pa smo se tudi njene poklicne poti, zavarovalništva in z njim povezane trenutne primere.
Če se nam za začetek na kratko predstavite.
Moje ime je Mara Glušič in sedaj živim v Komnu na Krasu, kamor sem se pred šestimi leti preselila iz Kamnika na Gorenjskem. Ob skorajšnjem obisku Abrahama je takrat selitev zame predstavljala velik življenjski izziv, vendar pa te vedno skušam premagovati z velikim veseljem, saj menim, da si s tem krepim življenjskega duha. Za seboj sem v Kamniku pustila 30 letno delovno kariero, v želji, da v novem okolju najdem nekaj novega.
Rada delam z ljudmi in jim pomagam, zato sem si našla zaposlitev v GRAWE zavarovalnici d.d., kot zavarovalna agentka. Delo zavarovalne agentke me je že od nekdaj veselilo, saj sem se tudi v preteklosti poleg redne službe v svojem prostem času ukvarjala z zavarovalništvom. V dveh desetletjih sem si skozi izobraževanja in predavanja tako doma, kot tudi v tujini nabrala ogromno znanja in delovnih izkušenj, čeprav to ni bil moj primarni poklic. Zavarovalniško delo je terensko, kar mi je v novem okolju prišlo še zelo prav, saj sem tako lahko spoznavala novo okolje Krasa in njegove prebivalce. V prostem času rada zaidem v naravo, kar mi v kraškem podeželskem okolju ne manjka.
Selitev z menjavo okolja je bila velik korak, kako ste se znašla v novem okolju?
Najprej sem se v svoj nov okoliš vključevala v svojem prostem času in sicer s pomočjo pri pripravi kulturnih programov in raznih srečanj. Pred tremi leti sem bila s strani župana predlagana za članico upravnega odbora Vaške skupnosti Komen, kamor me je Občinski svet tudi potrdil. Leto kasneje pa sem bila predlagana in izvoljena na funkcijo predsednice Društva izgnancev Komen za 4 letni mandat.
Komen je bil med vojno požgan, ljudje pa izgnani v Nemčijo. Po vojni so se vrnili v domači kraj in kasneje ustanovili društvo, da se te grozote ne ponovijo nikoli več in se jih nikoli ne pozabi. Člani so že precej v letih, mlade pa nekako niso navdušili za sodelovanje in nadaljevanje te tradicije.
Za mojo predhodnico je birokracija vodenja društva postajala neznosna, zato se je s koncem mandata v želji po oddihu strinjala z mojo izvolitvijo. Društvo sem vodila eno leto, ko je z Društva izgnancev Slovenije bil podan moj poziv k odstopu z mesta predsednice društva v Komnu, saj nisem bila članica takratne Združene levice in posledično neprimerna za funkcijo predsednice. Ob obletnici požiga Komna 15. februarja, sem organizirala proslavo, katero sem tudi sama vodila, nato pa na Občnem zboru podala svojo odstopno izjavo. Delo je prevzela predsednica, ki je bolj politično ustrezala vodilnim Društva izgnancev Slovenije. Kljub temu, da sem bila izvoljena za 4 letni mandat sem odstopila prostovoljno, saj med člane društva nisem želela vnašati nemira in razdvajati občanke in občane. Članom društva je bilo ob mojem odhodu zelo hudo, saj smo v preteklem letu stkali številne prijateljske vezi med obiski na domu in med pripravami raznih srečanj, »Vzeli smo vas čisto za svojo.« so mi rekli vsi člani. V tem letu sem spoznala mnogo ljudi in čeprav so domačini na Krasu sprva mogoče malo nezaupljivi do tujcev, se kasneje pokaže njihova pregovorna gostoljubnost in toplina ter prisrčnost. Sama to pripisujem bližini meje, saj strah med njimi izvira še iz prejšnjega režima, kateri jih je silil v negotovost pred tujino. Posebno na mejnih območjih so se ljudje zato še bolj povezali med seboj in težje zaupali tujcem, kar se odraža še danes. Sama pa se med domačini na Krasu počutim zelo prijetno, saj čutim, da so me sprejeli in me imajo radi, tako kot imam tud jaz njih.
Selitev v nov kraj je verjetno vplivala tudi na vašo poslovno pot?
Seveda, za seboj sem pustila dolgoletno delovno kariero, katera me ni izpolnjevala, zato sem se po selitvi preusmerila v zavarovalništvo. Pred štirimi leti sem pridobila licenco za opravljanje dela samostojnega zavarovalnega agenta in odprla svoje podjetje v Komnu, Zavarovalno zastopanje Mara Glušič s.p., kjer imam tudi pisarno.
Pisarna je sicer odprta samo v ponedeljkih, saj večino dela še vedno opravim na terenu, po predhodnem dogovoru pa se s strankami dobim v pisarni tudi med tednom, ali pa jih obiščem na domu. Moje stranke imajo v moji ponudbi na izbiro številne zavarovalne pakete, saj poslujem tako z Zavarovalnico GRAWE, SAVA, VZAJEMNO, AGRO, kot z ERGO, saj sem z njimi šele pred kratkim podpisala pogodbo o sodelovanju. Čeprav Zavarovalnica ERGO na Krasu še ni preveč prepoznavna, pa ima sama zavarovalnica dolgo tradicijo. V Nemčiji je bila ustanovljena že leta 1859 pod imenom Viktorija, z združitvijo zavarovalnic Victoria in Hamburg-Mannheimer v letu 2011 pa se je preimenovala v ERGO. ZAVAROVATI POMENI RAZUMETI ali ZAVAROVALNICA NA VAŠI STRANI – kar mi je osebno zelo pozitivno.
Kako doživljate delo zavarovalnega agenta in s katerimi težavami se soočate pri svojem delu?
Delo je naporno, vendar prijetno, saj srečujem veliko prijaznih ljudi, ki mi povedo marsikaj zanimivega o svojem domačem kraju ali svojem življenju. Velikokrat dobim klic stranke ali obisk v pisarni z zavarovalnim problemom. Po pregledu dokumentov stranki svetujem kam naj se obrne, da bo rešila zadevo. Tisti iskreni »HVALA« in hvaležnost mi zelo veliko pomenita, saj vem kako nerešljive so lahko zadeve, če se človek ne znajde v hitrih spremembah, ”gorah papirjev” in neberljivem in nepotrebnem »drobnem tisku«. Nastaja pa čedalje večji problem, ker se birokracija še stalno povečuje.
Naj povem samo primer: pred tremi leti, sem za zavarovalno polico oddajala 3 liste dokumentacije, danes pa moram za isto zadevo oddati po 12 ali več listov. Samo predstavljajte si koliko je to na mesečni ravni dodatnega dela, kako težko se v tem znajdejo posebno starejši in kaj to pomeni za razvoj gospodarstva?
Dnevno sodelujem tudi s pošto, saj je potrebno dokumente še vedno v večini pošiljati po pošti. Včasih v domačem kraju ali kje na poti po terenu. Naj v ta namen pohvalim uslužbenke Pošte Komen. Nisem še srečala tako prijaznih ljudi za delavnim pultom in čeprav se v tej smeri zadeve precej izboljšujejo v zadnjem času, še vedno nekateri zaposleni izstopajo v prijaznosti, zato si taki uslužbenci zaslužijo izredno pohvalo.
Glede na nedavni primer neizplačila odškodnine gasilcem, kakšno je vaše mnenje glede te situacije in kakšne so vaše izkušnje s podobnimi primeri?
Res, ne morem si kaj, da se ne bi dotaknila trenutno najbolj vroče teme o neizplačilu odškodnine gasilcem v Celju za poškodbe pri njihovem delu. Novinarji včasih nekaj vprašate, človek pove in potem ljudje nehote dodajajo, premlevajo spreminjajo kontekst, se jezijo…. na koncu pa se konča z zelo nemogočo zgodbo. Sama ne bi mogla komentirat dotičnega primera, ker ne poznam podrobnosti o zadevi, niti o sklenjeni polici. Podrobnosti so zelo pomembne tako na eni, kot na drugi strani, še posebno o nenehnih spremembah zakonov in številnih podatkih, ki se jih sprejema, medtem, ko v ”realni praksi ne pijejo vode”. Zato menim, da bi se morale zavarovalne police tako rizično zaposlenih delavcev, redno pregledovati s strani zavarovalnic, ki prevzemajo take rizike. Zavarovalnice se držijo svojih splošnih pogojev in niso krive za nenehno spreminjanje zakonodaje, še najmanj pa so krivi gasilci.
Vsekakor pa moram reči, da bi pri tem primeru morala pomagat država, da bi bilo čim manj stresno za gasilce in bi čim prej prišli do odškodnine, ki jo v tem trenutku sigurno zelo potrebujejo in si jo zaslužijo. Vem, da je nekdo za to zmedo kriv in ta ”nekdo” mora prevzet odgovornost, da se čim prej reši zadeva v prid gasilcem. Ta ”nekdo” vsekakor niso gasilci, ki čakajo na odškodnino. Mi pa jim bomo najbolj pomagali, če se ne bomo prepirali in jim bomo stali ob strani s pozitivno energijo, povezani, ne razdvojeni.
Vedno, ko pride do nezgode nastane problem, če police niso redno pregledane in spremenjene, glede na spremenjeno situacijo zavarovanca – sklenitelja. Dostikrat se srečujem na terenu s problemom, predvsem z delavci, ki delajo nevarna dela pri samostojnih podjetnikih. Delavci so prepričani, da imajo dobro sklenjeno nezgodno zavarovanje pri delodajalcih. Ko pa jih vprašam, če lahko vidim polico, pravijo, da jo ima delodajalec. Odpravim se do njega in velikokrat naletim na police, kjer je krita škoda delodajalcu za izpad delavne sile v primeru poškodbe delavca. Odškodnina za delavca pa ni vključena v polico. Delavec podpiše, da se s tem strinja, ne ve pa, da sam v primeru nezgode ne dobi nič. Težko mi je v takih primerih odreagirati tako kot je prav, pa vendar moram. Razumem namreč, da se delodajalci utapljajo zaradi ne plačilne discipline, visokih dajatev, zaradi vse večje birokracije, pa vendar je na drugi strani delavec, ki je praktično nezaščiten, z minimalno plačo, od katere mu je za osebno nezgodno zavarovanje težko nameniti le 5€ na mesec. Na tem področju imamo strogo zakonodajo, premalo nadzora, pa vendar! Ali je zakonodaja tudi pravilna? Tudi tukaj bo potrebno še dosti narediti na državni ravni. Saj morajo ljudje prevečkrat iskati svoje osnovne pravice na sodišču zaradi svojih pravic, na samo zavarovalnih primerov, namesto, da bi država uredila zakone in večji nadzor za zaščito delavcev. Posledično pa denar za odškodnine pride od davkoplačevalcev – delavcev. Začaran krog v škodo ljudi.
V primerjavi s prejšnjim krajem bivanja, kako vidite Kras?
Vsekakor zadeve vidiš drugače, če prideš iz drugega kraja, kot če stalno živiš v enem kraju. V zadnjih letih se na Krasu zelo lepo širijo polja sivke. Društva v povezavi z lastniki pridelovalcev sivk, ob žetvah prirejajo Festival sivke na Krasu, kar privablja vedno večje število obiskovalcev. Na Krasu imamo tudi značilno burjo, zaradi katere imamo tako ”slasten” pršut in vino Teran.
Opažam, da se v zadnjih letih Kras zelo hitro razvija na področju turizma, saj smo na območju blizu morja in tudi Kras je s svojo lepoto, specifično zelo lepa turistična točka. Gospodarstveniki na Krasu so zelo aktivni s projekti za EU subvencije, kar je zelo pohvalno. Vsa zadeva bi se še hitreje in bolje odvijala, če ne bi gospodarstva blokirala prevelika birokracija in previsoki davki, kot sem že tolikokrat prej omenila.
Dostikrat dobim kak predlog ali kritiko o lokalnih problemih. Take predloge in kritike o problemih, prenesem na sejo Vaške skupnosti ali občinskim svetnikom, da se zadeva obravnava in uredi. Seveda se včasih kakšen problem v tej verigi, tudi kje ”zgubi”, v tem primeru sama nimam več pristojnosti, da bi zadevo reševala in rešila. Smatram, da tistim odgovornim pač reševanje določenega problema ni prioriteta.
Če se povežem kar na državno ravan bi rekla, da je žalostno, ker imamo lepo državo, rodovitno zemljo, primerno podnebje, pridne, prijazne in pametne ljudi, vendar nam trenutno vodstvo države zapravlja vse te vrednote, z nepravilnim vodenjem države in ignoranco ljudi, ki delajo za njih.
Če se na koncu dotakneva se vašega pogleda na poslovno okolje in vaša opažanja?
Moram reči, da ljudje v samostojnem podjetništvu, zelo trdo delajo, za osnovno preživetje. Veliki večini pa to tudi ne uspe, saj se za kreditirajo, si sposojajo denar od sorodnikov, znancev…. na koncu pa podjetje z velikim minusom vseeno zaprejo. Predvsem to občutijo mladi. Zato se žal odločajo za odhod v tujino, kar bo že čez kako desetletje hudo spremenilo razvoj Slovenije z begom možganov v tujino in s staranjem slovenskih prebivalcev. Mislim, da se vse premalo denarja vlaga v mlade in razvoj gospodarstva, višajo se davki za zaposlene in prelaga vse obveznosti na Občine, ki se »dušijo« pod birokracijo in pomanjkanjem denarnih sredstev, katere jim v »drobtinicah« namenja vlada.
V zvezi s tem se srečujem tudi v svojem poklicu, saj moram strankam predstavljat produkte s katerimi naj bi si zagotovili lepšo prihodnost in boljšo pokojnino.
Gospe Mariji se za pogovor zahvaljujemo in ji želimo obilo uspeha na njeni karierni poti.
Sebastjan J
