Ob vse močnejši centralizaciji Slovenije obrobja države nemalokrat ostanejo odrinjena na stran, njihova problematika pa se zaradi kopičenja težav, ki jih imajo ti predeli, niti javno ne izpostavlja. Zato smo se tokrat o problematiki obrobnih občin – pa tudi o drugih aktualnih stvareh – pogovarjali s svetnico Ilirske Bistrice Adrijano Kocjančič.
Gospa Kocjančič, prosim vas, da se našim bralcem kratko predstavite?
Kot ste uvodoma povedali, v tem mandatu opravljam naloge občinske svetnice v Ilirski Bistrici. Po izobrazbi sem profesorica slovenščine in pedagogike ter poučujem slovenščino na Gimnaziji Koper. Pred petimi leti sem se iz Kopra, kjer sem živela petindvajset let, ponovno vrnila v svoj domači kraj, to je Podgrad. Odločitev za selitev in vrnitev k svojim koreninam ni bila težka. Potem ko je hčerka odšla študirat v Ljubljano, me je mestno življenje začelo vse bolj utesnjevati, zato sem zamenjala blokovsko stanovanje, beton in hrup za domačo hišo, sadovnjak, vrt, zelenje in mir. Seveda je tudi pri tem spremenjenem življenjskem slogu bilo nekaj »kolateralne« škode. Recimo pot, ki jo moram vsakodnevno opraviti, da pridem iz Podgrada v petinštirideset kilometrov oddaljeni Koper. Tudi obiskovanje literarnih večerov, gledališča in drugih zanimivih kulturnih dogodkov, ki so v večernih urah, ni več tako samoumevno, kot je bilo, ko sem živela v mestu. Sem se pa v domačem okolju, kolikor sem se lahko (medtem mi je zbolela mama, ki je sedaj v polni oskrbi v domu ostarelih), vključila v domačo in ilirskobistriško skupnost (nekaj časa pela v cerkvenem zboru Podgrad), se politično angažirala ter kandidirala na občinskih volitvah na listi Slovenske demokratske stranke in bila izvoljena v občinski svet.
Po poklicu ste učiteljica. Kako vidite današnjo situacijo v slovenskem šolstvu?
Poučujem trideset let, zato so moje šolske izkušnje dragocene. Poklic učiteljice slovenščine sem izbrala že v osnovnošolskih letih. Nikoli mi ni bilo žal te izbire, čeprav se je učiteljski poklic v zadnjem desetletju zelo spremenil. V razredu, če le ni potrebno ocenjevati, se najbolje počutim. Sicer pa smo učitelji postavljeni v čuden položaj, saj nas kopica birokratskih in nepedagoških zahtev in predpisov ovira, da bi učili po svoji vesti tako, da bi lahko dosegali zastavljene učne cilje in izpolnjevali svoje poslanstvo. Žal pa vse bolj, večinoma ne po lastni krivdi, postajamo birokrati. Vizija slovenske šole (Želimo izobraziti in vzgojiti svobodnega, ustvarjalnega, delavnega, kritičnega, sočutnega, za izzive sodobnega časa pripravljenega posameznika.) je v praksi težko izvedljiva in velikokrat ostaja »mrtva črka na papirju«. Šola od vrtca do univerze namreč vse bolj podlega ali pritiskom staršev, ki svoje otroke in njihov šolski uspeh doživljajo kot statusni simbol in so za »petico« pripravljeni pohoditi vsako človeško dostojanstvo, trženju in marketingu ter sistemski korupciji, ki (po moje) obvladuje tudi šolski sistem. Pedagoško-psihološke floskule o »prijazni šoli« pa so naplavile »izjemne« rezultate »pol razreda odličnjakov« in množico individualnih pogodb učencev in dijakov, kar je svojevrstna slovenska posebnost med šolskimi sistemi v EU, vredna raziskave. Tako kot v zdravstvu bi bile tudi v slovenskem šolskem sistemu nujne spremembe. V prvi vrsti bi se moralo učitelju vrniti njegovo avtonomnost, dostojanstvo in spoštovanje, ki mu gre. Birokratski aparat, ki se postavlja nad učitelja in zahteva uravnilovko, bi bilo potrebno ustrezno zmanjšati. V zbornico bi se morala vrniti pedagoška etika, ki bi urejala vse medsebojne odnose na šoli. Ti bi morali temeljili na drugačnih izhodiščih, kot je pravni sistem, izhajati bi morali iz vzgojnega procesa. Posebno skrb pa bi veljalo posvetiti tudi negativnim posledicam permisivne vzgoje in izobraževanju za odgovorno starševstvo.
Ste se kdaj javno izpostavili in spregovorili ali pisali o šolski oziroma družbeni problematiki?
Prvič sem se javno izpostavila s kritiko na nedemokratične družbene razmere in grobo kršenje človekovih pravic ob krivični obsodbi v primeru Patria, za katero je kasneje tudi Ustavno sodišče pritrdilo, da je bila politično motivirana. Sama sem celoten proces obsodbe brez dokazov videla kot grob napad na slehernega državljana Slovenije, saj bi se ob krivičnih, politično motiviranih sodbah brez pravih dokazov lahko na zatožni klopi znašel kdor koli. Hkrati se mi je kot učiteljici, ki ni vpeta samo v izobraževanje, temveč tudi v vzgojo, porajalo vprašanje, kaj bo ta obsodba prinesla novega v že tako negotov in velikokrat kaotičen šolski prostor. Si mislite, da bi se primer »na neznanem kraju, neznanega dne, z neznano nagrado za neznano obljubo …« materializiral v šoli? To bi bila degradacija morale in etike, primerljiva degradaciji v Kovačičevi Resničnosti, odprt »lov na čarovnice«. Če sem hotela ohraniti svoj obraz in dostojanstvo učiteljice, sem morala reagirati. Na nek način me je javni nastop pred sodiščem dokončno notranje osvobodil. Končno sem lahko vsakomur pogledala v obraz, predvsem pa sem imela čisto vest pred svojimi dijaki. Na simbolni ravni sem se namreč izpostavila zaradi sebe (kot učiteljica, ki je zavezana dejstvom, resnici) in zaradi svojih učencev. Da ne bo kdo sojen in obsojen s podobno manipulacijo!
Kakšno je vaše poslanstvo občinske svetnice?
Za svetnico sem kandidirala na zadnjih lokalnih volitvah in bila izvoljena v Občinski svet. Moj vstop v občinsko politiko ni bil načrtovan. Ko sem bila nagovorjena, naj se politično angažiram, sem imela kup pomislekov. Najbolj sem si belila glavo s svojo neodvisnostjo, ki sem jo tako zelo cenila. Kot učiteljica slovenske in svetovne književnosti sem pri družbeni aktualizaciji ob obravnavah književnih del to neodvisnost tudi potrebovala. Potem sem ugotovila, da se pravzaprav z mano in mojim nastopom v razredu ne bo nič spremenilo. Nikoli ne nastopam agitacijsko, v resnici sem svoboden, za dialog odprt človek, brez ideološke uzde. V šolski prostor, ki je še vedno večinoma » pravoverno«« ideološko obarvan in v katerem, če je treba, številni učitelji agitirajo proti »pomladnikom«, sem s svojo držo vnesla vsaj malo uravnoteženosti. Sem za pluralnost, ki bi morala biti odlika celotne šolske strpnosti in posameznika, soočenega z mladimi in odraslimi različnih svetovnonazorskih opredelitev, s katerimi je v medsebojnih odnosih. Tako to jemljem. Spet sem zašla na šolsko področje … V Občinskem svetu sem začela spoznavati občinsko politiko in načine ter vzvode za reševanje različnih lokalnih problemov. Moja svetniška skupina je del koalicije, predsednik lokalnega strankarskega odbora je Dušan Grbec, ki je tudi podžupan Občine Ilirska Bistrica. Skupaj z njim in strankarsko kolegico svetnico Adriano Gombač večinoma podpiramo projekte, ki so za Ilirsko Bistrico nujni ali koristni. Mednje bi uvrstila infrastrukturne načrte, kot so izgradnja in obnova cest ter krožišč, skrb za nova delovna mesta, izgradnjo osnovnih šol ter sanacije naravnih nesreč. Osebno vidim še precej nedotaknjenih področij, ki se jih levičarske občinske uprave še vedno niso lotile vse od osamosvojitve Slovenije do danes.
Katere so glavne slabosti v Občini Ilirska Bistrica?
Ilirska Bistrica je ena izmed največjih občin v Sloveniji, velja pa za eno izmed najmanj razvitih območij v državi. (Mimogrede, podatek, da navkljub velikosti in legi nima niti kilometra avtocestne povezave.) Občinska infrastruktura je kljub vlaganju še vedno v izrazito slabem stanju, velik problem je tudi slaba povezanost s cestami. Ker mejimo s Hrvaško, je predvsem v zadnjih letih postala očitna razlika med zgledno urejenostjo cest in avtocest na njihovi strani ter prometnimi zamaški ob vstopu s hrvaške avtoceste na slovensko lokalno cesto proti Ilirski Bistrici. Primerjalno je nazadovanje naše občine očitno, a je omenjena lokalna cesta v državni lasti, zato je tu na mestu predvsem kritika državne centralizacije in državno zanemarjanje problematike obmejnih območij.
Drug velik problem je negativna demografska slika, s katero se sooča občina. Veliko mladih odhaja ali v večja mestna središča ali na tuje. Menim, da jih domače okolje ne zna motivirati, saj jim ne nudi priložnosti za razvoj ter jih s tem spodbuja, da bi ostali v občini. Posledično se negativna demografska slika in trend izseljevanja pozna tudi v lokalnem političnem prostoru, kjer so upokojenci, zbrani okrog stranke DESUS, najbolj vplivni del volilnega telesa. Njih in Socialne demokrate, najmočnejši politični stranki v občini, hkrati podpira večina nevladnih organizacij in društev. Mladih, ki bi s svežimi idejami in novim pristopom k reševanju problemov vstopali na politično prizorišče ter vplivali na nujne spremembe, praktično skoraj ni.
Kje so po vaše vzroki za tako apatičnost med mladimi?
Glavni vzrok za njihovo pasivnost in družbeno apatičnost vidim v širši slovenski družbi, ki se odmika od demokracije, v duhovno zaprtem in intelektualno nespodbudnem okolju Ilirske Bistrice pa se še stopnjuje. Občinsko upravo vse od nastanka Slovenije obvladuje levi politični pol, ob vsaki občinski proslavi ali javnem dogodku se najprej v ospredje postavljajo vrednote NOB. Glavni trg v Ilirski Bistrici je še vedno poimenovan po maršalu Titu, pred OŠ Dragotina Ketteja pa stoji kip partizana s titovko, ki v višino meri dva metra. V tem mandatu smo med posebno turistično ponudbo in vreden kulturni spomenik uvrstili partizansko bolnišnico v Zalesju. Tudi govori na občinskih proslavah so obarvani v luči poveličevanja NOB. Osamosvojitvi Slovenije in zmagoviti obrambni vojni proti JLA 1991 se posveča bistveno manj pozornosti. Vse to poveličevanje nekdanjega režima in oziranje v preteklost ohranjajo ”stare sile”, ki ne dopuščajo niti najmanjših sprememb. Zato apatičnost ni prisotna samo med mladimi, ampak bi jo lahko pripisala tudi drugim generacijam občanov Ilirske Bistrice. Ljudje so preprosto izgubili upanje, da bo kdaj kaj drugače, zato so se nekateri odpovedali še edini moči za spremembe, ki jo imajo kot državljani demokratične države, torej volitvam, drugi pa so zapadli v relativizacijo z izgovorom:« Vsi (politiki) so isti!« Tako se vrtimo v začaranem krogu.
Kakšno prihodnost kot občinska svetnica vidite za Ilirsko Bistrico?
Najprej bi bilo potrebno občino posodobiti z izgradnjo novih cestnih povezav. Šele nato bi lahko bolje razvili njene razvojne potenciale. Perspektivo za občino vidim predvsem v nadaljnjem razvoju kmetijstva in turizma, pa tudi sadjarstva in ovčereje. Ilirska Bistrica ima izredne danosti za razvoj pohodništva, kolesarskega turizma in zimskih športov. Na Snežniku oziroma v njegovem vznožju bi lahko zgradili vso infrastrukturo, ki jo potrebuje smučišče; to bi lahko postalo najbližje primorsko smučišče. Bolje bi lahko tržili grad Prem, ki je že sedaj izjemen protokolarni objekt, Kettejevo rojstno hišo in župnijsko cerkev Sv. Helene, ki jo krasijo prve ekspresionistične poslikave akademskega slikarja Toneta Kralja. Z evropskimi sredstvi, ki bodo, kot je bilo zagotovljeno, namenjena urejanju kulturne dediščine, bi poskrbeli tudi za druge objekte v občini ter jih promovirali kot turistično ponudbo ter tako približali širni Sloveniji. V tem mandatu se je začelo načrtno urejati območje okrog jezera Klivnik, kjer bo ponudba turističnega ribolova. Upam, da bodo omenjeni ambiciozni načrti prinesli zadovoljive rezultate. Od gospodarskih panog bi morali več vlagati v razvoj lesne industrije in to področje proizvodnje pripeljati do odličnosti, ter malega gospodarstva. Bolje bi se morali povezati s sosednjimi občinami, tudi na hrvaški strani. Avtocestne povezave bi naši občini približale Koprski, Tržaški in Kvarnerski zaliv, kar bi jo zaradi hitre dostopnosti naredilo veliko bolj zanimivo in privlačno. Skratka, izzivov je dovolj, potrebni so le vizija, odprtost in smelost! In v ospredju morajo biti mladi ljudje, ki jim je mar za domače okolje in kulturno dediščino.
Kje po vaše ležijo vzroki, da se ta potencial ne razvija v podjetništvu?
To, da malo podjetništvo ne uspeva, je verjetno produkt birokratsko zapletenih postopkov, ki se vlečejo kot »jara kača« in jemljejo zagnanost in voljo predvsem tistim, ki se šele začenjajo ukvarjati s podjetništvom. Smiselno bi bilo, da bi občine naredile vse potrebno za realizacijo poslovnih idej v domačem okolju (subvencije, poslovni inkubatorji, hitri upravni postopki …). Potem je tukaj neustrezna davčna politika. Ravno zaradi t. i. »davčne kapice« so kmetje, že tako odvisni od svojega dela in letine na trdi zemlji, potisnjeni v nezavidljiv položaj. Na bistveno boljšem niso niti obrtniki in mali podjetniki, ki zaradi plačilne nediscipline za opravljeno delo ne prejmejo plačila, država pa jim vseeno izstavi račun za plačilo davkov).
Katera lokalna problematika vas je v tem občinskem mandatu še posebno pritegnila?
Projekt, ki me je kot Podgrajčanko še posebej pritegnil, je gradnja nove osnovne šole v Podgradu. Zaradi večletnih nerazumnih okoliščin bo ta načrt realiziran šele v tem mandat. Razprtije med strankami in vplivnimi lokalnimi posamezniki v preteklosti so namreč povzročile, da je občina v prejšnjem mandatu izgubila evropska sredstva za njeno izgradnjo, kar je projekt ne le podražilo in še bolj obtežilo občinski proračun, temveč ga je za štiri leta prestavilo. Danes bi namreč lahko nova šola v Podgradu že s polnostjo živela. Drugo, s čimer se v mislih ukvarjam in česar nisem še upala glasno izreči, pa je ime nove šole. Stara OŠ Podgrad je poimenovana po Rudolfu Ukoviču, mladem vojaku iz 1. svetovne vojne, doma iz sosednje Hrušice, ki se je skupaj še z desetimi drugimi uprl v svojem vodu v Radgoni (t. i. radgonski upor) in bil ustreljen, star manj kot dvajset let. Medtem pa je človek, ki je resnično zaslužen za razvoj Podgrada, zamolčan, pozabljen. To je Slavoj Jenko, ki je živel v začetku 20. stoletja in je kot podgrajski župan poskrbel, da je kraj doživel svojo zlato dobo, ki jo vse odtlej ni še nihče presegel. Takrat ni bil sedež občine v Ilirski Bistrici, temveč v Podgrad, tukaj se je uradovalo za vse kraje, ki danes spadajo pod ilirskobistriško občino. Slavoj Jenko je bil izjemen domoljub in narodni buditelj. Zgradil je Narodni dom, ki je še danes ena najbolj impozantnih podgrajskih stavb, pa tudi pošto, ljudsko hranilnico, dijaški dom in šolo. Ustanovil je pevsko in kulturno društvo … Zato menim, da bi podgrajska osnovna šola morala nositi ime po njem, torej po človeku, ki je za naš kraj izjemnega pomena. To bi lahko bila hkrati priložnost za kakšno novo kulturno dejavnost v kraju (npr. za Jenkove dneve), kar bi imelo močno povezovalno in identitetno vlogo. Torej: Osnovna šola Slavoja Jenka. Nanj danes spominja le komaj viden napis na eni izmed stavb v središču trga.
Upam, da bo med krajani dovolj takih, ki bodo začutili, kako pomembna je simbolika besed, s katerimi zaznamujemo svoje bivanje. Da vemo, od kod prihajamo; da ne pozabimo, kdo nam je kazal pot; da se zavedamo, kdo smo in kaj hočemo v prihodnosti.
V uredništvu se Adrijani Kocjančič zahvaljujemo za ta kratek razgovor.
Sebastjan J
