“Naj opozorim, da je demografija eden temeljnih izzivov starajoče se družbe, prav zato je pomembno, da sklad čim prej spravimo v življenje. Osnutek zakona je že pripravljen. Razlika med našo zdajšnjo vlado in tremi njenimi predhodnicami je v tem, da mi ne mlatimo prazne slame, ampak sodelujemo, iščemo rešitve, načrtujemo in ukrepamo. In dokazujemo, da Slovenija zmore. Razlika je tudi v tem, da so osrednji mediji mlatenje prazne slame prikazovali kot Potemkinovo bogato žetev, naše polno in učinkovito ukrepanje pa kot napake,” je predsednik vlade Janez Janša poudaril v intervjuju za tednik Demokracija.
Novinarji Demokracije so se pogovarjali s predsednikom vlade Republike Slovenije Janezom Janšo, ki je v tretje prevzel vodenje slovenske vlade marca letos, ko je v Slovenijo udarila epidemija novega koronavirusa. Pred tem je konec januarja prejšnji predsednik vlade Marjan Šarec odstopil, saj mu je njegova lastna ministrska ekipa LMŠ dala rdeči karton, sam pa se je izkazal za popolnoma nesposobnega za vodenje vlade.
Gospod Janša, v nedeljo, 21. junija, je minilo natanko 100 dni vaše tretje vlade. Vodenje ste prevzeli v času, ko je virus COVID-19 kosil po svetu. Danes lahko z gotovostjo trdimo, da Šarčeva vlada na krizo ni bila pripravljena. Ste kaj takega pričakovali?
No, splošno stanje je bilo vsem očitno. Iz komunikacije z nekaterimi člani prejšnje vlade, ki so se trudili dnevno prepričevati komika, naj vendarle ukrepa, smo vedeli, da vlada kaos. Zagotovo pa nismo bili pripravljeni na to, kar smo ugotovili ob primopredajah po resorjih in v prvih dneh, potem ko je ministrska ekipa 13. marca prisegla. Pripravljeno ni bilo nič. Vse odloke in ukrepe za zajezitev epidemije novega koronavirusa smo morali spisati čez noč od prve do zadnje črke. Lahko rečem, da je bila država administrativno popolnoma nepripravljena na virus, ki je nevaren, se zelo hitro prenaša in širi ter ga je, ko uide izpod nadzora, zelo težko ustaviti oziroma zamejiti.
Lahko za bralke in bralce danes opišete dogajanje prvih 24 ur po potrditvi vaše vlade?
Celotna ministrska ekipa, državni sekretarji in naši najožji sodelavci smo bili v koronavirusni krizi soočeni z nečim, kar nima primerjave v slovenski zgodovini. Stanje je težko opisljivo, še teže pa ga je razložiti tistemu, ki ga ni neposredno doživljal. Zidali smo hišo in ji postavljali streho med nevihto. Od prvega dne smo se naslonili na tisti del slovenske zdravstvene stroke, ki je že od januarja opozarjal, da ne gre samo za malo hujšo gripo. Ko danes gledam nazaj, se zdi, da je od 13. marca, ko je prisegla vlada, do danes minilo najmanj pol leta. Tako intenzivno je bilo dogajanje. Ves čas koronavirusne krize smo živeli v obdobju, ko dnevi niso imeli imen.
Odločitve o omejevanju življenja ljudi so bile najbrž težke. In čeprav se zdi, da je imela Slovenija zelo stroge ukrepe, so imele nekatere države še strožje. Kljub temu vam je levica očitala, da se pripravljate za vzpostavitev avtoritativnega režima. Kako si to razlagate?
Vse odločitve, vezane na uvedbo omejitev, so bile težke, ker nismo imeli instrumentov, kot sem že dejal, ki so jih imele druge države. V Sloveniji nismo razglasili izrednega stanja, ni bilo policijske ure, ni bilo vojnega stanja. V nasprotju z vrsto ukrepov, ki so jih sprejemale druge države in so bili izključno v rokah vlad teh držav, smo mi za vsako spremembo zakona šli v državni zbor in čakali na njegovo uveljavitev. Zato je bilo tudi nekaj zamud. Če bi imeli enaka pooblastila kot drugje po Evropi, bi lahko številne ukrepe uvedli prej, pa tudi učinkoviteje. Očitki o pripravljanju podlage za vzpostavitev avtoritarnega režima prihajajo od tistih, ki so državo pustili golo in boso pred eno najtežjih preizkušenj v zgodovini tega naroda. Takšno ravnanje je neresno in neodgovorno. Ob dejstvu, da smo tri protikoronske svežnje, ki skupaj prinašajo za 6 milijard evrov ukrepov za pomoč gospodarstvu ter državljankam in državljanom, ki jih je prizadela epidemija, usklajevali z vsemi deležniki, s sindikati, z gospodarstvom, ne nazadnje smo k sodelovanju povabili tudi celotno opozicijo, trditve o namerah po vzpostavitvi avtoritarnega režima ne zdržijo zdravorazumske presoje. Največja ironija pa je, da jih širijo predvsem tisti, ki prisegajo na ideologijo komunizma in ki nosijo na svojih majicah rdečo zvezdo, simbol avtoritarnega režima. Človek bi se smejal, če ne bi bilo vse skupaj zelo resno in nevarno. Danes se potrjuje, da so mnogi podcenjevali moč indoktrinacije totalitarizma, zasnovane v dokumentih komisije za idejnopolitično delo nekdanjega CK ZKS v časih, ko jo je vodil Milan Kučan. Tam so že pred desetletji oblikovali propagandni model, s katerim se drugim pripišejo lastne namere, stvari pa se preimenujejo po ideološki potrebi. Na tej podlagi so nato ustanovili Nedeljski dnevnik in preoblikovali RTV Slovenija. Bilo bi odveč pogrevati stvari izpred desetletij, če ne bi še dandanes živeli teh posledic. RTV Slovenija namreč še danes, leta 2020, vodi Ciril Baškovič, ki je v CK ZKS nadaljeval Kučanovo delo kot izvršni sekretar za idejnopolitično delo.
Zanimivo je, da se je nagajanje levice začelo, še preden je bila potrjena vlada, nadaljuje se vse še danes. Človek to težko razume.
Razumljivo je, da kar zadeva ideologijo ali prepričanje, ne delimo istih stališč. Toda zdravstvo in skrb za splošno zdravje ljudi oziroma celotnega slovenskega prebivalstva ni in ne more biti ideološka tema. Konec koncev virus ne izbira, ali je vaše prepričanje levo, desno ali sredinsko. Tu smo vendarle pričakovali več podpore opozicije, večkrat smo jih tudi pozvali k sodelovanju, a žal je videti, da je opozicija tekmovala samo v tem, kako bi nastopila čim bolj sovražno proti vladi. Višek je dosegla v organiziranju črnosrajčnikov za napade na policijo in v organiziranih pozivih k umoru volivcev SDS.
Ukrepe ste začeli rahljati v drugi polovici aprila. Kdaj se bo Slovenija vrnila v običajen ritem pred virusno krizo?
Tega ne vemo. Trudimo se, da bi bilo ob čim manj omejitev, naše vsakdanje življenje pa čim bolj normalno.
Sprejeli ste tri svežnje ukrepov za zajezitev epidemije ter pomoč prebivalstvu in gospodarstvu, prihaja že četrti. Bo to dovolj? Menite, da si bo gospodarstvo hitro opomoglo ali bo sledil scenarij po veliki finančni krizi leta 2009?
Pred nekaj dnevi je bonitetna hiša Standard & Poor’s (S & P) potrdila bonitetno oceno Republike Slovenije pri AA-. Obeti so stabilni, Slovenija pa je v dobrem položaju za spopadanje z negativnimi posledicami pandemije. V S & P so tudi prepričani, da odgovor slovenske vlade na razmere skupaj z monetarno politiko Evropske centralne banke (ECB) ohranja produktivno sposobnost slovenskega gospodarstva. Agencija tako predvideva, da bo slovensko gospodarstvo začelo okrevati že proti koncu letošnjega leta. Smo torej optimistični, kajti tudi druge napovedi mednarodnih institucij, Evropske komisije, IMF … so za Slovenijo obetavne. Spremljamo tudi dogajanje in signale, ki prihajajo iz gospodarskega okolja, kamor največ izvažamo, prav tako pa intenzivno spremljamo gospodarsko aktivnost doma. Vlada je tudi zato, da bi iz koronavirusne krize izšli s čim manj praskami, sprejela svežnje pomoči za gospodarstvo in prebivalstvo. Veliko pričakujemo tudi od ukrepov Evropske komisije za gospodarsko okrevanje po pandemiji, katerih cilj je podpirati naložbe in reforme, ki so nujne za trajno okrevanje, izboljšanje gospodarske in socialne odpornost držav. Verjamem, da bomo zaradi ukrepov, ki jih je vlada že sprejela, pa tudi s pomočjo svežnjev, ki jih pripravlja Evropska komisija, krizo uspešno premagali. Seveda pa ne bo lahko. Naj spomnim, da je v času krize v letih 2009 in pozneje tedanja vlada največ pomoči namenila bankam. Sprejela je sicer tudi ukrep za delno subvencioniranje delovnega časa, kar je bil edini ukrep za ljudi. Vlada, ki jo vodim, sprejema ukrepe tako za ljudi, na primer solidarnostni dodatek za upokojence pa krizni dodatek za študente, samozaposlene ipd., kot za gospodarstvo – bančno kreditiranje podjetij, debirokratizacija in administrativna razbremenitev, tako da bo podjetništvo lahko zadihalo in ustvarjalo. Podprli bomo tudi prestrukturiranja v gospodarskih panogah in zagnali investicijski cikel z zakonom, ki smo ga sprejeli za pomembne oziroma strateške investicije.
Ves čas ste se morali soočati s protesti, ki so potekali tudi v času, ko so omejitve še veljale, celo z odkritimi grožnjami s smrtjo, kar je strašljivo.
Drži. Strašljivo je, da tiste institucije, ki bi morale v takšnih primerih reagirati, ne storijo nič, molčijo ali pa celo s svojimi odločitvami dajo zeleno luč za organizirane grožnje s smrtjo, ki so kaznive po kazenskem zakoniku. Državno tožilstvo se je v tem primeru odkrito postavilo zoper ustavni red države, podobno kot že leta 2012.
V prvi polovici maja ste napisali tekst z naslovom Vojna z mediji. Medijski mainstream in opozicija sta vam očitala, da se tako pač ne dela, da ste prestopili meje dobrega okusa in tistega, kar smete, in tistega, česar ne smete.
Svoboda je zame sveta. Pa ne zato, ker mi je bila že večkrat v življenju po krivici vzeta, marveč zato, ker verjamem, da je lahko le svoboden človek ustvarjalen in lahko živi človeka vredno življenje. Ko je nastajala samostojna Slovenija, svoboda izražanja kot pravica in svoboščina ni bila kar tako zapisana v ustavo. Vemo, kaj pomeni, da si zato, ker svobodno izraziš svoje prepričanje, kaznovan in preganjan. Zato je svoboda izražanja nekaj, za kar se bom vedno boril. Kar pa zadeva tekst Vojna z mediji, naj mi nekdo pove, kaj v njem ni res. Oglasili so se tisti, ki so se v njem našli. Ko stopiš mačku na rep, zamijavka.
Šarec vam danes očita, da vaša vlada nima več legitimnosti. Ali razumete, kaj hoče s tem sploh povedati?
Od človeka, ki ne loči med Svetom EU in Evropskim svetom, pa čeprav je bil predsednik vlade, ne pričakujem, da bi vedel, kaj je legalno in kaj legitimno. Naj ob tem spomnim, da ima ta vlada oboje. SDS je zmagala na predčasnih volitvah leta 2018. Torej so volivke in volivci SDS podelili mandat za oblikovanje vlade, pri čemer je danes odstopljeni nekdanji premier Marjan Šarec skupaj z mediji po volitvah sestavil manjšinsko vlado z nadkoalicijsko Levico, s svojim odstopom pa jo je tudi sam neposredno zrušil. Obžalujem pa, da tudi v tako usodnih časih, kot je današnji, nekateri ne znajo preseči svojih zamer, predsodkov in jeze. Namesto da bi prispevali po svojih najboljših močeh, uporabljajo ščit cinizma in s svojimi besedami med ljudi v časih, ko bi potrebovali predvsem upanje in spodbudo, vnašajo nezadovoljstvo, nemir in razdor.
Človek ne more mimo tega, da ne bi povlekel vzporednic z dogajanjem pred 30 leti. Levica je takrat enako ravnala kot ob sedanji virusni krizi …
Vzporednico s časom pred 30 leti je mogoče potegniti v smislu velike enotnosti naroda in hkratne razdeljenosti politike. Osamosvojitveni zakoni, ki smo jih sprejemali leta 1991, po že izglasovanem plebiscitu, so bili večinoma izglasovani samo z enim ali dvema glasovoma Demosove večine. Za las je šlo. Toda uspelo nam je. Vlada se v tej krizi ni slepila, da vse ve, in to smo tudi večkrat povedali. Prav zato smo k sodelovanju pri pripravi posameznih ukrepov pritegnili najširši krog strokovnjakov in drugih deležnikov. Opozicija tega žal ni prepoznala na ta način. Levica tako ob osamosvajanju kot tudi danes žal ni zmogla pogledati dlje v prihodnost, ampak se je odločala na podlagi tega, kar je dobro zanje, ne pa kar je dobro za narod.
No, tudi danes njena skojevska naslednica, se pravi stranka Levica, odločno nasprotuje Slovenski vojski. Vladna koalicija je nedavno sprejela načrt opremljanja Slovenske vojske v naslednjih letih. Že smo priča populističnemu nasprotovanju temu načrtu …
Tistim, ki objokujejo prejšnjo, totalitarno državo, je že omemba Slovenske vojske izziv. Vedo, da brez obrambne moči naroda, ki smo jo oblikovali prek MSNZ in reorganizacije TO, samostojne Slovenije ne bi bilo. Zato žal tudi danes delajo vse, da bi Slovensko vojsko skrčili na častno četo za Dražgoše.
Neverjeten odpor in nezaupanje do lastne vojske se kaže tudi v nasprotovanju opozicije, da bi se SV podelila pooblastila na podlagi 37. a člena Zakona o obrambi. Meja bi bila učinkoviteje zavarovana.
Učinkoviteje in ceneje. A LMŠ, SD in Levica rušijo vsak predlog za učinkovito varovanje državne meje in si želijo, da bi v državo prišlo čim več ilegalnih migrantov.
Veliko prahu je med dominantnimi mediji povzročil domnevni incident na meji z Italijo. Očitno je šlo za namerno provokacijo, saj je opozicija to izkoristila za nov napad na vlado …
Ali za to ali pa za delanje slona iz muhe. Protislovenska rabota v obeh primerih.
Ob tem mi prihaja na misel članek z naslovom Policisti, kriminalisti in obveščevalci si zapomnijo, ki ga je 24. aprila 2020 za Mladino napisal zloglasni Drago Kos. Naj citiram njegovo sporočilo vaši vladi: “Novi oblastniki pa so v svoji ihti pri obračunavanju s posamezniki v varnostno-obveščevalnem sektorju, ki niso ‘naši’, pozabili na nekaj zelo pomembnega: v teh strukturah delajo profesionalci, ki jim je sicer res vseeno, kdo je na oblasti, a le, če ta dela zakonito, strokovno in v dobro države.” “Vsakršno drugačno ravnaje bodo ti ljudje zlahka prepoznali in registrirali, tudi v dokazne namene, za morebitne postopke, ko bo za to napočil čas.” Skratka, Kos že sprevrženo žuga vaši vladi!
Prek svoje žene Tjaše Slokar Kos, ki je odgovorna urednica informativnega programa na Pop TV, to praktično vsakodnevno počne tudi z ekranov omenjene televizije. Drago Kos iz afere Vič-Holmec oz. lažni Peter iz Sove, kot ga poznamo iz afere Depala vas, oziroma realizator velikega poka iz afere Patria, je eden tistih obrazov globoke države, ki jih skrbi, da bodo ostali brez svojih privilegijev. Spomnite se samo njegovih računov, izstavljenih NLB, kjer je v nekaj urah potegnil mesečno plačo navadnega državljana. Pa strah jih je, da ne bi odgovarjali za nezakonite rabote, ki so jih počeli v preteklosti. Drži pa, da je ob več desetletnem kadrovanju prvorazrednih po kriminalistični policiji in tožilstvu v obeh institucijah veliko takih, ki ne delajo za slovensko demokratično, ampak za Kosovo globoko državo.
Če se na kratko dotaknemo še načrtov vlade za prihodnost. Pred vami je nekaj projektov, ki ste jih napovedali že ob prevzemu mandatarstva, kot denimo deregulacija, demografija, zdravstvo. Zaradi virusne krize je moralo to počakati. Kdaj lahko pričakujemo prve rešitve?
Koalicija je na zadnjem razširjenjem sestanku, ki smo ga imeli v juniju, pripravila nabor prioritet, vezanih na koalicijsko pogodbo, ki jih nameravamo uresničiti do konca svojega mandata. Čeprav gre za mandat, ki bo močno skrajšan zaradi propadlega eksperimenta Marjana Šarca, bomo naredili vse, da ustrezno prenovimo socialne sisteme, da pripravimo temelje dolgotrajne oskrbe, da oblikujemo demografski sklad, da pripravimo vse potrebno za lažje in hitrejše umeščanje projektov v prostor, da poenostavimo davčne postopke, da vzpostavimo učinkovito varovanje državne meje. Vlada, ki jo vodim, bo sprejela vse potrebne ukrepe, da prihajajočo gospodarsko in finančno krizo pričakamo čim bolje pripravljeni ter iz nje izidemo čim močnejši.
Seveda je mogoče. O demografskem skladu je bil govor že v dveh preteklih koalicijah, natančneje že leta 2014 so bile dane zaveze o tem, da se bo oblikoval. Naj opozorim, da je demografija eden temeljnih izzivov starajoče se družbe, prav zato je pomembno, da sklad čim prej spravimo v življenje. Osnutek zakona je že pripravljen. Razlika med našo zdajšnjo vlado in tremi njenimi predhodnicami je v tem, da mi ne mlatimo prazne slame, ampak sodelujemo, iščemo rešitve, načrtujemo in ukrepamo. In dokazujemo, da Slovenija zmore. Razlika je tudi v tem, da so osrednji mediji mlatenje prazne slame prikazovali kot Potemkinovo bogato žetev, naše polno in učinkovito ukrepanje pa kot napake. Radikalno nesposobna SD je šla zaradi svojega obvladovanja osrednjih medijev celo tako daleč, da so naši vladi ob 100 dnevih mandata našteli 100 napak. No, mi njihovim vladam nikakor ne bi mogli našteti sto napak, saj v treh mandatih niso sprejeli toliko ukrepov. Sto in več izgubljenih oziroma zapravljenih priložnosti, to pa ja.
COVID-19 je spremenil svet, povirusno obdobje ga bo še enkrat. Ker smo država EU, se ob koncu ustavimo pri njej. Bruselj se pri obvladovanju krize ni ravno izkazal, tako opevana solidarnost ni prišla do izraza.
Izbruh epidemije je presenetil vse multilateralne organizacije in večino nacionalnih administracij. To velja tako za Organizacijo združenih narodov kot za njeno specializirano agencijo, Svetovno zdravstveno organizacijo namreč. Žal to velja tudi za Evropsko unijo. Na začetku so reagirale nacionalne vlade. V njihovi primarni odgovornosti je skrb za mir in varnost ter varovanje državljanov pred raznovrstnimi grožnjami, tudi epidemijami. To so pristojnosti, ki so v jedru nacionalnih suverenih pristojnosti in teh države niso prenesle na skupno ali višjo raven. Vendar pa ima EU kot naša skupna organizacija mnoge koordinacijske in podporne pristojnosti. V prvem hipu je njena aktivnost umanjkala. Vsekakor je treba EU utrditi in usposobiti, da bo ob naslednji takšni ali podobni krizi reagirala hitreje in učinkoviteje, zlasti pa je treba okrepiti zmožnost njenega predvidevanja in zgodnjega opozarjanja, pa tudi razviti in utrditi skupne instrumente in zmogljivosti za soočenje s takšnimi krizami. Izkazalo se je, da EU vnaprejšnjih solidarnostnih mehanizmov, ki bi bili primerni za tovrstno krizo, ni imela. Solidarnostni odziv je spočetka temeljil na konkretnih ravnanjih posameznih držav članic. Kljub vsemu je bilo mnogo primerov medsebojne pomoči, zlasti na medsosedski in regionalni ravni. Tu naj izpostavim vse naše štiri sosednje države in okvir višegrajske četverice.
Po drugi strani pa bo dolgoročno gledano Evropska unija s pomočjo različnih mehanizmov kar krepko priskočila na pomoč članicam EU …
V veliki meri to drži oziramo upamo, da bo tako. Že kmalu po izbruhu epidemije v Evropi je v skupnih pogovorih in koordinaciji prišlo do jasnega spoznanja medsebojne odvisnosti in tega, da je naša skupna odpornost odvisna od šibkosti najbolj ranljivih in da je torej v skupnem interesu pomagati najbolj prizadetim. Tako je ta izjemna kriza sprožila odzive, ki so se še pred tem zdeli skorajda nemogoči. ECB je dokaj hitro reagirala z izjemnimi likvidnostnimi ukrepi in ukrepi za stabilizacijo trga državnih obveznic, evroskupina je praktično odpravila pogojevanje pri uporabi sredstev iz Evropskega mehanizma za stabilnost za države članice, ki bi se zatekle k tovrstni pomoči za soočanje s stroški posledic krize, Svet EU je potrdil aktivacijo splošne odstopne klavzule Pakta za stabilnost in rast (in s tem dovolil fiskalne ukrepe, ki se bodo odražali tudi v povečanem javnofinančnem primanjkljaju), itd. Ta kriza brez primere je privedla do suspenza mnogih obstoječih norm in pravil, kar je izjemna skupna politična odločitev, ki kaže na zavedanje urgentnosti situacije. Prišlo je do prevrednotenja prioritet. Seveda je to začetek. Pred nami so pogajanja o predlogu večletnega finančnega okvira (skupni sedemletni proračun), h kateremu je sedaj dodan še predlog sklada za okrevanje in odpornost v skupnem obsegu 750 milijard evrov. To so pomembni predlogi, ki kažejo na razvijajoči se solidarnostni odziv.
Evropski komisar za gospodarstvo Paolo Gentiloni vas je nedavno v pismu pozval k pojasnilom glede menjave generalnega direktorja Statističnega urada RS, vi pa ste pisali predsednici Evropske komisije Ursuli von der Leyen glede možnosti, da bi Slovenija z Evropsko komisijo dosegla dogovor o umiku tožbe zaradi preiskave v Banki Slovenije. Kako vidite te pristojnosti, odnose, med Evropsko komisijo na eni strani in nacionalnimi vladami na drugi?
No, zanimiv je predvsem odziv slovenskega medijskega prostora in leve politike na to dogajanje. V enem primeru namreč ne bi smeli iskati mirne rešitve, v drugem bi jo morali. Dejstvo je, da je sodelovanje z Evropsko komisijo nujno potrebno. To sodelovanje je na nekaterih področjih tudi zelo dobro. Naj samo omenim dobro sodelovanje s predsednico Evropske komisije, s katero sva v zadnjem mesecu opravila tudi več telefonskih pogovorov, predvsem v zvezi z večletnim finančnim načrtom ter s skladom za okrevanje in odpornost. Problematično pa je, ko se posamezni komisarji, na primer Paolo Gentiloni, po nareku slovenske levice vpletajo v slovenske notranjepolitične teme, njegova pisma pa prej pridejo do medijev kot do naslovnika.
In še za konec. Bo po uradnem koncu epidemije kaj več časa za priprave na slovensko predsedovanje Evropski uniji v drugi polovici leta 2021? Katere bodo vaše glavne prioritete?
Seveda. Vlada je prejšnji teden določila okrepljeno organizacijsko strukturo priprav in izvedbe predsedovanja Republike Slovenije Svetu Evropske unije 2021. Prioritete v veliki meri določa sedanji trenutek v našem skupnem življenju in izzivi, s katerimi smo soočeni. Po finančni in migrantski krizi je tokratna pandemija že tretja globalna kriza v tem desetletju, ki je močno prizadela države članice in EU kot celoto. Pokazala je našo nepripravljenost pa tudi izjemno ranljivost celotne Evrope. Tako kot v že omenjenih krizah tudi tokrat žal nismo imeli vnaprej predvidenih in dogovorjenih korakov skupnega odzivanja. Pri reševanju posameznih izzivov smo bili prepuščeni improvizaciji. Postavljeni smo bili celo v položaj odvisnosti od tretjih držav, v katerem smo bili na neki točki celo prisiljeni med sabo tekmovati, namesto da bi sodelovali. Ena glavnih prioritet slovenskega predsedstva bo zato usmerjena v izboljšanje konkretnih zmogljivosti EU in držav članic za spopad z globalnimi krizami, kot sta pandemija ali pa obsežen kibernetski napad. Svoja prizadevanja bomo usmerili v pripravo konkretnega načrta ukrepov za posamezne faze zaostrovanja in sproščanja takšnih kriz ter v krepitev potrebnih zmogljivosti. Velik izziv bo tudi modernizacija evropskega gospodarstva, da bo s pomočjo vseh instrumentov za okrevanje in krepitev odpornosti omogočen tehnološki preboj. Le tako bo evropsko gospodarstvo postalo še bolj konkurenčno in bo dajalo stabilno osnovo za blaginjo vseh državljanov držav članic EU. Posebno pozornost bomo posvetili tudi razmeram na Zahodnem Balkanu, vzhodni soseščini in širitveni agendi. Vizija celovite in svobodne Evrope, Evrope svobodnih narodov, ki jo je omogočil padec železne zavese, žal še vedno ni uresničena. Zdi se, da se z brexitom celo oddaljuje. Z izstopom Združenega kraljestva iz EU se ruši tudi notranje ravnovesje, kar kliče po novih dejavnikih stabilizacije. Slovenija prepoznava ta aktualni evropski izziv, ima ideje in odgovore nanj in bo zato lahko pomembno pripomogla k rešitvam. Kljub nagajanju doma smo v zadnjih mesecih dokazali tudi navzven, da Slovenija zmore več od ponavljanja starih fraz in slepega sledenja birokratom v Bruslju.
Demokracija
