Ekskluzivni intervju s predsednikom vlade in njegovo soprogo za revijo Prijatelji radia Ognjišče

Pred 30. leti, ko je bil on obrambni minister, je bila ona še dvanajstletno in ne desetletno dekle, kot smo zapisali v reviji PRO. Oba sta se zavedala resnosti položaja takrat in se ga danes. Vsak na svojem področju, Janez Janša kot politik, njegova soproga Urška Bačovnik Janša pa danes kot zdravnica. A v prvi vrsti sta predana starša Jakobu in Črtomirju. Vesel sem, da sem ob 30. rojstnem dnevu naše države lahko pripravil ekskluziven pogovor z njima za revijo Prijatelji Radia Ognjišče. Ni bilo težav s privolitvijo, do katere je prišlo na posvečenju celjskega škofa Maksimilijana Matjaža v Gornjem Gradu, kjer sta se udeležila slovesnosti. Čeprav sem ju pogosto srečeval, pa sta mi takrat v sproščenem in prijetnem vzdušju potrdila, da je biti z ljudmi in za ljudi, tisto, kar šteje. Na radiu smo hvaležni in počaščeni, da lahko njune misli in spomine delimo z vami. Vabljeni k prijetnemu branju in spoznavanju zakoncev Janša.

Vajin prvi spomin na junij 1991 …

Urška Bačovnik Janša: »Kot dekle, staro komaj 12 let, nisem povsem dojemala enkratnosti tistega časa. Spomnim se, da je bilo toplo poletje, ravno so se začele počitnice, jaz pa sem se potepala s kolesom in prijatelji. Naenkrat se je oglasil zvok sirene in vse nas je postalo strah. Tega dne in strahu se zelo živo spominjam še danes. Starši so me prišli iskat in morala sem v klet, ki je služila kot zaklonišče. Beseda vojna je bila neprijetna, a pogosta beseda med pogovori odraslih. Pa vendar se spomnim tudi domačega veselja in slavja ob rojstvu nove države.« Janez Janša: »Leto 1991 je leto močnih spominov. V relativno kratkem obdobju se je zgostilo toliko lahko rečem usodnih dogodkov, kot jih nekateri narodi ne doživijo v sto letih. A če poskušam med njimi izbrati en dogodek, ki je moj prvi spomin na junij 1991, je to gotovo zaprisega prve generacije vojaških nabornikov TO 2. junija. To je bila prva prisega v maternem jeziku v domovini Sloveniji, prisega prvih 300 slovenskih rednih vojakov v službi domovine Republike Slovenije, na služenju izključno na slovenskih tleh. Nato so si dogodki v juniju 1991 sledili s takšno intenzivnostjo, da se v spominu ohranjajo kot jedro velikega romana. Bitka s časom za pravočasno uskladitev in sprejem Temeljne ustavne listine in ustavnega zakona za razglasitev samostojnosti; čakanje ladje z orožjem; veličastno slavje na Trgu republike; srečanje z rojaki z vsega sveta, ki so prišli na zasedanje Svetovnega slovenskega kongresa; presunjenost ob vesti, da je v spopadu pri Trzinu padel Edvard Peperko, pa kasneje Peter Petrič na Brniku in Jernej Molan na južni meji; velikansko veselje ob zavzetju skladišča orožja JLA Strmec pri Borovnici; razočaranje ob občutku zapuščenosti brez pomoči mednarodne skupnosti; radost ob podporah naših rojakov iz svetovnih prestolnic, ki so vstali v pomoč domovini; telefaksi slovenskih fantov iz Argentine, ki so se javljali kot prostovoljci TO … Vsak dan v juniju 1991 je bil zgodovinski.«

Vse bolj prihajajo v ospredje posamezniki, ki želijo ta čas zgodovine spremeniti v vse kaj drugega kot v nekaj veličastnega. Gospod Janša, gotovo vas tovrstni napadi na osamosvojitelje, med katerimi ste bili tudi vi, ne presenečajo več.

Janez Janša: »V ospredje so tisti, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, prišli takoj potem, ko smo si takšno Slovenijo kljub vsemu izborili. Ni vidnega posameznika, ki se v času osamosvajanja ne bi zoperstavil realnim ukrepom osamosvojitve z glasovanjem proti ključnim zakonom, podpisu Deklaracije za razorožitev Slovenije ipd. in ki v državi, ki je ni želel, ne bi napredoval. Postali so predsedniki parlamenta, ambasadorji, ministri, rektorji, guvernerji centralne banke … Ni da ni. Razumljivo je, da skušajo sedaj lagati o zgodovini, ker ta kljub vsemu ni dala prav njim, ampak slovenskemu narodu, ki je enotno izglasoval osamosvojitev in jo tudi uspešno obranil v vojni za Slovenijo.«

Kje smo skrenili s poti, da postajajo časi totalitarizma bolj pomembni?

Janez Janša: »Nismo zgrešili poti, če mislite na pot osamosvojitve; ta je bila prava. Le v svoji naivnosti je nismo pravočasno utrdili. Oživljanje totalitarne levičarske ideologije in slavljenje časa, ki je kruto kršil človekove pravice in jemal svobodo ljudem, pa je v demokraciji, ki je relativno mlada in v tej luči ranljiva, zelo nevarno. Vsi, ki se zavedamo te nevarnosti, moramo postati glasnejši in bolj odločni. Tisti, ki grozijo z nacionalizacijo, ukinitvijo parlamentarne demokracije, izstopom iz evro območja in celo s smrtjo, mislijo namreč krvavo resno. In roko na srce, tudi sami bomo krivi, če se jim pravočasno ne zoperstavimo.«

Gospa Bačovnik Janša, pri poznavanju zgodovine je ključen izobraževalni sistem, ki pa v prvi vrsti vključuje vlogo staršev …

Urška Bačovnik Janša: »Sama pripadam generaciji, ki je ta čas živela v rosnih najstniških letih. Razen tega, kar smo izvedeli od staršev, ki pa so nas zaradi negotovosti trenutka poskušali pred dogodki tudi obvarovati, nam je ta čas nekoliko izbrisan iz spomina. Nekaj let kasneje, ko sem bila v gimnaziji, temu obdobju zgodovine ni bila namenjena niti ena šolska ura. Vsaj spomnim se je ne. Sama sem začela vstopati v ta del naše zgodovine šele takrat, ko sva se spoznala z Janezom. Spomnim se svojega prvega branja knjige Premiki in Okopi, ki mi jo je podaril. Vsa imena so mi bila tuja, vsi dogodki novi. Zdelo se mi je, kot bi brala telefonski imenik z imeni in številkami. Janez se je čudil in ni mogel razumeti, kako lahko jaz in moji vrstniki o tem prelomnem obdobju, ki smo ga vendarle tudi sami doživeli, ne vemo skoraj nič. A dejstvo je, da generacija, kateri pripadam, z redkimi izjemami seveda, v veliki meri tega obdobja zgodovine ne pozna, ne razume in ne nosi v srcu. To si upam trditi. Zato ga tudi težko vrednoti oziroma ceni. Smo živi dokaz tega, kar trdite.«

Domoljubje, domovina, dom, očetnjava so besede, za katere se zdi, da bi jih nekateri radi postavili v ozadje. Kot da nas je sram govoriti o tem …

Urška Bačovnik Janša: »Ljubezen do doma in domovine je položena v zibelko oziroma nam jo v srce položijo starši. Tudi v moje je bila. Od otroštva sem bila tudi ponosna, da sem Slovenka, da prihajam iz majhne države, ki pa jo čutim kot biser sredi sveta. Zdi se mi, da velike države oz. veliki narodi nimajo te očarljivosti. Ko sem bila še študentka, sem se veliko potepala po svetu in vedno se mi je zdelo tako edinstveno povedati, od kod sem. V odnosu z Janezom pa sem spoznala novo dimenzijo domoljubja, ki bi jo drugače težko. Prepričana sem, da je težko bolj ljubiti Slovenijo, kot jo on. Na nek način je tej ljubezni posvetil svoje življenje in brez nje se nikoli ne bi bil pripravljen toliko odrekati. To je meni, ki vsakodnevno spremljam njegovo delo, kristalno jasno. Brez ljudi, ki v tem vidijo svoje življenjsko poslanstvo, pa verjetno ne bi bilo nobene države na svetu. Če je domovina naše srce, je dom naša duša. Brez nje bi težko živeli in še težje obstali.« Janez Janša: »Žalostno je, kako nekateri sprevračajo osnovno bit domoljubja, ki je, povedano preprosto, da domovino nosiš v srcu. Če danes rečeš, da si ponosen na Slovenijo, da si ponosen na narod in njegove dosežke, te hitro razglasijo za nacionalista. Ali pa vsaj populista. Tako pa predvsem predstavniki leve nomenklature delajo vse, da bi narod razdelili in ločili na tem, kar nas od nekdaj združuje, povezuje in dela enotne. To je ljubezen do domovine. Domoljubnost, ki je v svojem bistvu namreč predvsem pozitivna navezanost na domovino, njeno kulturo in izročila, zlasti na jezik, kar je povezano z oblikovanjem kolektivne identitete na nacionalni in kulturne raznolikosti na globalni ravni. Domoljubje je pomembno za vsak narod, vsako kulturo, še posebej pa je pomembno za majhne narode, kajti brez domoljubja, brez navezanosti na lastno identiteto, dom in očetnjavo, bi majhni narodi postopno izginili. In če se vrnem nazaj na težnje levice, da narod razdeli oziroma loči, je v ozadju tega usmerjenost k ustvarjanju pogojev za manipuliranje z ljudmi in ribarjenje v kalnem. V tem pa so se skozi zgodovino predstavniki slovenske levice izmojstrili do popolnosti.«

Čas osamosvajanja bi moral biti svetinja za današnji čas in nove rodove. Tudi po 30 letih je treba verjeti v Slovenijo brez korupcije, prepirov, nepotizma, laži …

Janez Janša: »Sveti čas vsakega naroda je čas njegovega osamosvajanja oziroma čas, ko si pribori neodvisnost. To je čas, ki združuje. Ta čas, to vrednotno središče Slovencev še vedno imamo. Na plebiscitu smo glasovali za Slovenijo enotnosti in blaginje. Za Slovenijo, kjer bodo vrednote svoboda, pravičnost, solidarnost in poštenost hodile z roko v roki z gospodarsko uspešnostjo in blagostanjem. Za državo, ki bo mati domovina za vse svoje otroke. Verjamem, da velika večina Slovenk in Slovencev, vključno z mladimi generacijami, še vedno deli enako temeljno vero v takšno Slovenijo. Zato smo v političnih viharjih zadnjih desetletij stali in obstali. In bomo kljub težavam obstali in stali tudi v prihodnje.« Urška Bačovnik Janša: »Sama sem idealistka, ki rada sanja. Brez tega ne bi preživela. Ljudje verjetno nikoli ne bomo živeli brez prepirov, ker nismo popolni. Vedno pa moramo stremeti k dobremu. Zato verjamem in si želim, še posebej, ko gledam svoja otroka, da bo naslednjih trideset let za Slovenijo bolj prijaznih in plodovitih. Tudi zato, ker so mnogi v teh tridesetih letih, ki so za nami, gradili in izgradili trdne temelje.«

Oba sta vpeta v delo za skupno dobro. Gospa Bačovnik Janša, vi kot zdravnica, gospod Janša, vi pa že tretjič tudi kot predsednik vlade. Epidemija je zelo zaznamovala vajino delo …

Urška Bačovnik Janša: »Velikokrat poudarjam, da nam je epidemija nastavila ogledalo, v katerem smo lahko opazovali tudi sami sebe. Prepričana sem, da nas je veliko naučila tako o naši dobrosrčnosti kot sebičnosti. Zagotovo pa je postavila ogledalo družbi, v kateri živimo. To obdobje je predstavljalo odlično priložnost, da svoje otoke naučimo strpnosti in solidarnosti do starejših, mlade pa medgeneracijskega sožitja in uvidevnosti.« Janez Janša: »Za nami je težko leto. Z obilo potrpežljivosti, odrekanj in volje smo se prebijali skozenj. Spoznali smo, kako krhko je naše življenje in kako pomembna je v časih preizkušenj solidarnost med ljudmi in med narodi. Hvaležen sem zdravstvenemu osebju in vsem zaposlenim v kritični infrastrukturi, ki so nosili največje breme te krize. Hvaležen sem jim za vso energijo, napore, odrekanja in za to, da se niso vdali in so bili luč upanja za vse nas v tej težki preizkušnji. Hvaležen sem svojim sodelavcem, ki so delali po svojih najboljših močeh, pogosto preko roba svojih zmogljivosti, da bi preprečili najhujše posledice. Hvaležen sem vsem državljankam in državljanom, ki so spoštovali vladne ukrepe, ki so v teh zadnjih mesecih množično pristopili k cepljenju, da bi zavarovali sebe in bližnje. Vem, da bomo virus premagali in da se luč na koncu predora že svetlika. Po dolgi noči epidemije bo pred nami znova vstala jutranja zarja življenja, kot smo ga bili vajeni. Le za izkušnjo bomo bogatejši in zato močnejši.«

Kako je ta čas vplival na vajino družino?

Urška Bačovnik Janša: »Zelo. Ampak ne poznam družine, ki je ta epidemija ni zaznamovala. V dobrem in v slabem. Šola na daljavo, ki je bila zagotovo zanimiva in poučna izkušnja spoznavanja lastnih otrok, je bila tudi naporna. Usklajevanje šolanja otrok in službe je bilo včasih nemogoče. Mislim, da mame še nikoli nismo tako čakale počitnic kot jih letos. Sem pa po svoje hvaležna za ta čas in to izkušnjo. Marca lani, ko smo imeli prvo zaprtje in bolnikov s COVID-19 skoraj ni bilo, če primerjam z zadnjo zimo, sem bila dva meseca lahko doma z otrokoma in z njima delala 2. in 4. razred. Pravzaprav je ves razred postal ena velika on-line družina. Tudi učiteljice so na nek način vstopile ne samo v razred, ampak v naše domove. Zdelo se mi je, da otroka spoznavam na novo, da ju vidim v drugačni luči, spoznavam njun pogled na šolsko delo, učne navade, stiske in da smo se zato tudi bolj zbližali. Takega časa za otroka ni bilo nikoli prej in ga verjetno nikoli več ne bo. Ker se nismo družili s praktično nikomer, je bila povezanost med nami še močnejša. Na nek način smo ponovno našli stik. Zdaj smo spet na vrtiljaku. Predvsem ni normalnega časa za sprostitev. Vendar jaz in Janez vsak prosti trenutek, ki ga imava, izkoristiva za otroka. Sta pa fanta zdaj že velika, zelo zabavna, vesela in aktivna družba.« Janez Janša: »Časa je bilo zaradi vseh obveznosti mnogo manj, kot bi si ga želel in bi ga potreboval, a smo tisto malo napolnili z bogato vsebino. Verjamem tudi, da bomo lahko marsikaj, čemur smo se morali odreči, v prihodnje nadoknadili.«

Gospod Janša, vlada je v tej epidemiji delovala kot glava družine. Sprejemanje omejitev in odločitev ni bilo enostavno …

Janez Janša: »Vlada je imela ves čas ob sprejemanju ukrepov, ki niso najlažji in so bili tudi za vse nas naporni, v mislih predvsem to, da se čim prej izvijemo iz čeri krize. Z ukrepi, ki smo jih sprejemali, na nikogar nismo pozabili. Temu pritrjujejo tudi podatki različnih mednarodnih institucij, ki nam priznavajo, da smo zdravstveno krizo dobro prestali. Kljub vsemu strašenju s strani opozicije, kljub vsem polenom, ki so nam jih metali pod noge, se je vsak slovenski državljan bolnik s COVID-19 vendarle lahko zdravil doma in bolnikov nismo vozili v druge države, kot je to morala početi na primer Nizozemska. Našemu zdravstvenemu sistemu je uspelo dobesedno čez noč zagotoviti dodatne bolnišnične kapacitete. Na podlagi vseh sprejetih ukrepov danes beležimo izjemno nizko brezposelnost, imamo ugodne bonitetne ocene, prvič v zgodovini smo se zadolžili po negativni obrestni meri (pomeni, da nam plačajo za to, da so nam denar posodili), zagnali smo krog investicij in projektov, ki so leta in leta čakali v predalih, pripravili smo bogat program za okrevanje in odpornost, za katerega računamo, da bo našo državo ponovno dvignil visoko na lestvici evropskega povprečja razvitosti.«

Ne gre prezreti zlonamernih dejanj, groženj …

Urška Bačovnik Janša: »Zagotovo je epidemija bolezni COVID-19 prinesla med ljudi veliko negotovosti, strahu in posledično tesnobe. Mnogim tudi skrb, kako bodo obdržali službo, podjetja, kako bodo ekonomsko preživeli. Vse to pa se odraža v stiskah, ki se kažejo v slabih medsebojnih odnosih in v različnih družbenih nemirih. Mnoge osebne stiske in tudi duševne bolezni se kažejo ravno skozi grožnje in neprimerne zapise na omrežjih. Kot take jih tudi sprejemam. Ne želim jih jemati osebno. V njih poskušam videti stisko ali morda bolezen tistega, ki se tako izraža. Prav pa je, da grožnje s smrtjo vsi obsodimo kot nesprejemljive. Ne glede na to, ali gre za politika, javno osebo ali celo njegove otroke. Da tisti, ki grozi drugemu človeku, za to tudi odgovarja. Sicer se grožnje hitro vrnejo kot bumerang tistemu, ki zamiži na eno oko. Zagotovo pa je v Sloveniji nivo dovoljenega, ko gre za politični boj, zelo nad pragom dopustnega. Nikomur se ne bi smelo zdeti normalno, da se po trgu glavnega mesta brca žogo v prispodobi glave predsednika vlade ali kogarkoli drugega. Vsak izmed nas se z določeno politično opcijo ne more poistovetiti. Pa vendar mi nikoli ni padlo v glavo, da bi s tako sovražnostjo napadala drugače misleče. Tudi doma se zelo trudim, da otrokom ne govorim grdo o drugih ljudeh, tudi če se z njimi ne strinjam. Tudi to je del državljanske vzgoje, kajne?« Janez Janša: »Grožnje, še posebej tiste s smrtjo družini, meni ali podpornikom naše stranke, pa tudi ministrom naše vlade, Cerkvi in sploh vsem, ki si upajo zagovarjati resnico, so izraz intelektualne nemoči in vsebinske izpraznjenosti radikalnega, žal tudi večinskega dela postkomunistične levice v Sloveniji. Ker ni argumentov in ker se z lažjo kljub močnim zvočnikom ne da povsem prikrivati resnice, se prehaja na grožnje, kar je hkrati patetično in nevarno. Vztrajati moramo, da institucije pravne države tu opravijo svoje delo. Grožnje oziroma zlonamernost težko neposredno obrnete v dobro, lahko pa s svojim dobrim delom, trudom za skupno dobro, potrpežljivostjo in vztrajnostjo dokažete, da so izraz tega, kar sem opisal na začetku. In tako izgubijo svojo moč.«

Zdi se, da postaja civilna družba vse močnejša, in to v neki novi perspektivi. Vsak od nas je »del« te družbe. Se tega dovolj zavedamo?

Janez Janša: »To, kar danes predstavljajo kot civilno družbo oziroma nevladne organizacije prek glasnih medijskih zvočnikov, ni civilna družba, temveč gre večinoma za slabo zamaskirano podporno falango levice, ki vpije o svobodi in enakosti, obenem pa skrbno čuva in ščiti svoje privilegije. Nevladna organizacija ne more biti odvisna od proračuna, ker je potem vladna in ne civilna. Ravno zaradi te sistemske korupcije, ki poteka preko NVO, tudi takšno silno nasprotovanje ukrepom, saj leva politična elita ves čas, žal, vztraja na stališču, da kolikor slabše bo z epidemijo, toliko boljše bo za njih. Graditi tako nedržavotvorno politiko in imeti takšen odnos do naroda, katerega zdravje je v tej epidemiji ogroženo, je kratkovidno, brezumno, predvsem pa škodljivo za narod in državo. Avtentična slovenska civilna družba so tisočera društva in združenja po slovenskih vaseh in mestih, je slovenska Cerkev in druge verske skupnosti itd. In ne kolesarji z Metelkove in iz Roga.«

Gospa Bačovnik Janša, zdravstveni delavci ste bili v času epidemije v ospredju. Ste bili kdaj žalostni, ko ste se trudili in videli, da gredo nekateri načrtno proti ukrepom, ki si jih ni izmislila vlada, politika, konec koncev vaš soprog, ampak gre za ukrepe, ki jih je ponotranjil ves svet?

Urška Bačovnik Janša: »Vsem, ki smo delali v zdravstvu, še posebej na oddelkih, kjer so se zaradi nove bolezni potrojile obveznosti in delo, se je velikokrat zdelo in se še občasno zdi, kot da prehajamo iz enega sveta v drugega. Iz ene resničnosti v drugo. Težko to opišem. Na eni strani trpljenje, smrt in še ne dolgo nazaj polni hodniki bolnikov, ki so čakali na prosto posteljo, in na drugi strani zagledanost le vase. Seveda me je mnogokrat zajel občutek nemoči, žalosti, včasih so ušle ostre besede. Šlo je za zelo zahtevne, stresne situacije, ko je bilo težko delati normalno in strokovno. Do ljudi, ki niso in še vedno ne želijo razumeti pomena teh ukrepov, smo zaposleni v zdravstvu večinoma zelo nerazumevajoči. Lahko bi jih povabili, da kot prostovoljci pomagajo pri našem delu. Prepričana sem, da bi mnogi spremenili svoje razmišljanje.«

Slovenija bo v drugi polovici leta predsedovala Svetu Evropske unije.

Gospa Bačovnik Janša, se kdaj pogovarjata o tem in kaj si vi želite v tem času? Urška Bačovnik Janša: »Pravzaprav je najin vsakdan tak, da imava redko čas za pogovor o čem drugem kot o otrocih. V času epidemije sva se pogovarjala veliko, ker sem jaz vendarle težave v zdravstvu doživljala na lastni koži. V zvezi s predsedovanjem sva dorekla nekaj dogodkov, kjer mož pričakuje, da mu pomagam. Seveda si želi, da bi imela jaz v teh šestih mesecih več časa za pomoč njemu. V zvezi s tem se še usklajujemo. Imam ideje in predloge glede protokolarnih dogodkov; nekaj bo takih, da gostje pripeljejo tudi svoje partnerje. Sama vsebina predsedovanja pa ni stvar enega človeka, ampak dela mnogih. Seveda pa pogosto komentiram stvari, dogodke, ki se odvijajo. Glede tega sem povsem običajna žena … (smeh). Zavedam se, da potrebuje uspešen človek za to, da velike projekte izpelje dobro, doma predvsem razumevanje in oporo. Neke vrste pribežališče. Žal tudi moja služba ne pušča kaj dosti prostora za druge stvari. Včasih se pogovarjava, čigava služba je večji izziv, kako bi bilo videti, če vlogi zamenjava. Kdo bi se bolje znašel … (smeh)«

Gospod Janša, čas predsedovanja bi lahko izkoristili tudi za promocijo naših lepot …

Janez Janša: »Slovenija je res lepa. Imamo najlepše hribe, vršace, doline, reke, jezera, panonsko ravan, gorice, toplo morje … številne naravne, kulturne in arhitekturne znamenitosti. Slovenija je po naravni lepoti v resnici “nebesa pod Triglavom”, kot je domovino poimenoval Ivan Cankar. Vsak kotiček naše lepe države bi bilo vredno obiskati. Običajno pa gostje, ki bodo v času predsedovanja prišli v Slovenijo, žal prevečkrat spoznavajo le naše kongresne dvorane, saj se srečujemo na pogovorih, kjer moramo streti veliko orehov in oblikovati rešitve za zahtevne dosjeje. Kljub temu pa se bomo potrudili, da bo letos praktično vsak, ki bo v času našega vodenja Sveta EU prišel v Slovenijo, lahko obiskal vsaj eno od naših naravnih znamenitosti.«

Gospod Janša, katera pesem, besedilo vaju posebej nagovori ob letošnji 30-letnici?

Janez Janša: »Pesem Janeza Menarta, napisana za prvo prisego slovenskih vojakov junija 1991, Slovenska pomlad.«

Kakšne so vajine želje za Slovenijo in njene prebivalce?

Urška Bačovnik Janša: »Kot nekdo, ki večino svojega časa preživi med bolnimi in trpečimi v bolnišnici, si najbolj želim, da ostanemo zdravi, kot posamezniki in kot družba. Da dihamo s polnimi pljuči zdrave tridesetletnice, spoštujemo in sprejemamo drug drugega v različnosti, si pomagamo in uživamo v tem koščku sveta, ki je zagotovo raj na zemlji.« Janez Janša: »Slovenija lahko 30. obletnico obhaja z zavestjo, da smo se takrat odločili prav in da smo na pravi poti. Imamo težave in izzive, vendar jih bomo zmogli. Slišali in razumeli smo sporočilo Janeza Pavla II: »Korajža velja!« Iskrena hvala za pogovor, vsem Prijateljem Radia Ognjišče pa še posebej želim zdravo in sproščeno poletje.

Intervju je bil prvotno objavljen TUKAJ.

Vir: SDS