Novinarji Demokracije so pogovarjali s poslansko kandidatko Maro Glušič, ki jo je življenjska pot z Gorenjskega pripeljala na Kras. Že dobra štiri desetletja opravlja delo zavarovalne zastopnice. Njeno delo pa ne temelji le na sklepanju zavarovanj, ampak tudi servisiranju strank, ko potrebujejo pomoč. Je prostovoljka in tudi to delo jo zelo veseli. Z njo so se pogovarjali o lokalni in državni problematiki.
Na Kras, kjer sedaj živite in kjer ste tudi evidentirana kandidatka za poslanko pri stranki SDS, ste se preselili z Gorenjskega? Kako ste se znašli v novem okolju?
Na Kras sem se preselila pred dobrim desetletjem. Med prijaznimi ljudmi se je lahko počutiti prijetno. Ljudje na Krasu so navidezno precej nedostopni za tujce, ko pa jih spoznaš, ugotoviš, da so zelo gostoljubni in v bistvu polni topline. Če toplino daješ sam, jo od njih tudi v veliki meri prejemaš.
Že zaradi poklica sem veliko med ljudmi, tako da sem s svojo prijaznostjo hitro osvojila njihova srca, oni pa mojega. To pa je tudi razlog, da se prijetno počutim v novem okolju. Vključila sem se v nekatere lokalne kulturne programe, sodelovala pa sem tudi kot članica vaške skupnosti, predsednica Društva izgnancev, kamor sem bila izvoljena za štiri leta. Sedaj pa delujem kot članica odbora za negospodarstvo v Komnu. Zdaj, v tem predolgem času covida-19, se mnogokrat slišimo po telefonu. Povezani smo celo bolj kot prej, ko sem se odločala, da koga obiščem, pa sem za to potrebovala več časa in obisk prelagala na naslednji dan. Vse to pa je razlog, da se v novem okolju dobro počutim, saj ljudje v tem okolju radi govorijo.
Ste bolj Primorka oziroma Kraševka ali Gorenjka?
Primorska kot pokrajina je predel med Furlansko nižino, Jadransko obalo in Kranjsko. Kot naravna zemljepisna enota je planota Kras osnovni del kraškega sveta. Kras pa je planota, po kateri se ves kraški svet tako imenuje.
Kras je v mojih očeh in srcu slovenski biser. Tudi korenine mojih prednikov, ki živijo na Krasu, segajo daleč v 16. stoletje. Res je, da sem nekako še vedno vpeta med Gorenjsko in Krasom, a moje srce bije za Kras, saj sem se tam našla tako v pokrajini kot med ljudmi. Vzljubila sem tudi burjo, saj ta s svojo močjo prinaša čist, svež, sončen dan, da zadihaš s polnimi pljuči in s polno energije.
Iz Komna prihaja tudi sedanji poslanec SAB Marko Bandelli. Kakšno mnenje imate o njem?
Moja življenjska narava, kampanja in morda poslanski mandat je daleč od tega, da bi se obremenjevala z mnenjem o Marku Bandelliju. Sama sem z njim tudi sodelovala in se osebno družila v njegovem županskem mandatu v Komnu. Dobil je tudi moj glas za župana. Je gospodarstvenik, kar se je pokazalo tudi v njegovem županskem mandatu. Pa ne mislim nič slabega, če človek zna te kvalitete pravilno vnesti v politiko. Vendar jaz na politiko gledam popolnoma drugače. Politika namreč temelji na pogovoru in dogovoru. Menim namreč, da je vsak začeti projekt treba do konca izpeljati, drugače se v vmesnem času zgubi energija, čas in tudi denar, ki je bil vložen v projekt.
Moje mnenje je, da vsaka izrečena beseda prinese posledice. Te pa so lahko pozitivne ali negativne. Nekaj negativnih posledic zaradi »prehitrih besed« je Bandelli žal že izkusil v prejšnji vladi. Mnenje o njem pa bom prepustila volivcem.
Kako sodelujete s sedanjim županom?
Izvolitev župana Erika Modica je bila zame pozitivna, saj je župan predvsem povezovalen in predan. Občina je majhna skupnost, zato menim, da je še bolj kot na državni ravni ključno povezovanje in sodelovanje. To pa zdajšnji župan dobro izvaja tudi v praksi. Mislim, da smo v občini Komen v tem mandatu izpeljali že kar nekaj pomembnih projektov, pri katerih sem sodelovala tudi jaz. Sem tudi članica odbora za negospodarstvo v Komnu.
Pri županu mi je všeč to, da na razumljiv, natančen, dosleden, umirjen način predstavi projekt in ga potem po dogovoru usklajuje in izpelje do konca. Ni treba, da se ob predstavitvi projekta vsi z vsem strinjamo, a pomembno je, da se na koncu zadeve uskladijo.
Ste tudi dobrodelnica, radi imate ljudi, še posebej starejše. Kako se to delo odraža v vsakdanjem življenju?
Da sem »dobrotnica«, največkrat slišim prav od starejših ljudi. Ti ljudje ne potrebujejo velikih materialnih sredstev. Potrebujejo pa bolj kot to stisk roke (kar je bilo žal v teh dveh letih zelo oteženo), toplo besedo, klic po telefonu, pomoč pri hitrih spremembah s fizičnih na elektronske zadeve, pomoč pri gospodinjskih delih, pri nakupih, prevoz do trgovine, lekarne, zdravnika ali le nasvetm kam naj se obrnejo po pomoč. Od nekdaj me je osrečevalo delo, s katerim sem lahko pomagala ljudem.
Res je, da imam rada vse ljudi. Vsak človek je unikaten in v sebi nosi nekaj pozitivnega, edinstvenega. Sovražnikov nimam, saj če se z nekom ne da razumno pogovoriti, se umaknem. Negativnost da še več negativnosti, potem pa ni prostora za drugo. Življenje je prekratko, da bi si ga s sovraštvom grenili in krajšali.
Prav v teh dveh letih, ko smo bili postavljeni pred zdravstveno preizkušnjo, ljudje pomoč še bolj potrebujejo kot kdaj prej. Najbolj starejši, ki imajo sorodnike daleč, zelo zaposlene bližnje ali jih sploh nimajo in so zelo osamljeni. Vedno sem rada pomagala ljudem. Nisem v tisti skupini ljudi, ki bi bila škodoželjna ali prek drugih pridobivala lastne koristi. Menim, da se dobrota, ki jo dajemo drugim, dvojno povrne.
Kot sem že prej omenila, največ pomoči potrebujejo starejši. Že ob samem obisku ali klepetu po telefonu ugotovim, kako jim lahko pomagam. Največkrat grem komu po kaj v trgovino, po manjših opravkih ali pa koga kam peljem. V zadnjih dveh letih sem se zelo osredotočala na klice starejših po telefonu. V vseh štirih kraških občinah sem komunicirala s civilno zaščito in jim predlagala, koga naj obiščejo, da so jim pomagali, če so pomoč potrebovali. Imela sem dolg seznam ljudi, ki so bili prav nemočni. Civilna zaščita je v najhujših časih res dobro delala.
Pomagala sem ljudem tudi pri protikoronskih ukrepih, ki jih je vlada sprejemala v vsem tem času. Moram reči, da so bili mnogi zelo hvaležni. Sodelovala sem s posameznimi uslužbenci ministrstev in jim sproti pošiljala individualne primere, ki so bili prav posebni. Moram omeniti tudi to, da se je ZD Sežana obrnil na predsednika OO SDS Sežana, on pa name za pomoč v najhujših mesecih leta 2020. Tudi to zadevo sem uspešno rešila. Pomagala sem tudi staršem, ko so se njihovi otroci šolali od doma. Pri učnih urah je bilo v začetku treba veliko gradiva natisniti, mnogi starši pa tiskalnika nimajo, zato so mi gradivo poslali po mailu, jaz pa sem jim potem natisnjeno gradivo prinesla domov. Sem pa tudi nekaterim pošiljala te liste po pošti.
V začetku leta 2020 sem doma tudi šivala maske in jih pošiljala kar po pošti ljudem, ki so jih potrebovali , a jih takrat niso mogli nikjer dobiti.
Pravite, da v pomoči ni politike. Vas imajo zato ljudje na Krasu radi?
Ljudje ne marajo politike, ker je ne razumejo, in prav je tako. Sama nikoli ne vpletam politike, ko je potrebna pomoč. Še posebno v podeželskih krajih je to popolnoma brez pomena omenjati, ker tam imajo ljudje težave, probleme in ne politike. Jaz ljudi ne opredeljujem. Tudi ne ločujem ljudi, ali so privrženci »levih« ali »desnih«. Mnogo ljudi tega niti ne loči. Ko človek potrebuje pomoč, je prav, da se mu pomaga. Tam ni ne »levih« ne »desnih«. Menim, da do takega razkola na tem področju prihaja prav zaradi navijaških novinarjev na nacionalni televiziji. Ljudje čakajo »dnevnik«, da slišijo novice in potem to tako razumejo. Jaz jih poslušam, in ko povedo svoje razmišljanje, jim z vprašanji razložim, kaj so spregledali in kakšna je resnična zadeva. Ljudi, ki ne bi razumeli, da imam prav, preprosto ni. So pa nekateri, ki imajo politiko in politična vprašanja za športno navijanje.
Kako bo potekala vaša volilna kampanja?
Predvsem umirjeno. Verjetno tudi času in situaciji primerno. Predstavila bom projekte zdajšnje vlade, pri katerih imam kar veliko pokazati in za povedati. Pametni ljudje že zdaj razumejo, da je napredek države kljub koronakrizi velik. Za mojo strategijo kampanje je potrebno dobro poznavanje problemov ljudi na Krasu in v Brkinih. Med kampanjo kritizirati nasprotnika in na veliko obljubljati tiste splošne obljube, ki jih ni mogoče uresničiti, se pa lepo slišijo, je megla v jutru.
Sem gospodarstvenica, zato vem, da se delo ne naredi z obljubami in lepimi besedami. Sama pa stremim k temu, da vsako začeto zadevo izpeljem do konca. Pravijo, da ima vsak izziv tri rešitve, ne le ene. To se bo odražalo tudi med mojo volilno kampanjo, ljudje takrat čutijo, ali je pristno ali zaigrano.
Kateri bodo največji izzivi, s katerimi se boste spopadli, če postanete poslanka DZ RS?
V okolju Krasa in Brkinov, kjer kandidiram in bom dobila glas ljudi s tega območja, vidim dosti potenciala na področju turizma, saj je ta pokrajina blizu morja, zato je lahko velika turistična destinacija. Moj izziv bo tudi izboljšanje socialnega in zdravstvenega varstva. Zavzemala pa se bom tudi za projekte, ki so pomembni za razvoj Krasa in Brkinov. To pokrajino je treba pomladiti, zato je mladim treba dati priložnost in jim ustvariti novo kakovostno življenje, da se vrnejo domov. Moj izziv pa bo tudi ustvariti kakovostno in varno delo gasilcev, saj natančno vem, kako so v poletnih mesecih obremenjeni in kako pomembno je njihovo delo na Krasu in Brkinih skozi vse leto.
Biografija
Mara Glušič živi v zunajzakonski skupnosti in ima enega odraslega sina, na katerega je zelo ponosna. Ima že 40 let delovne dobe, vendar delo zavarovalne zastopnice opravlja z veseljem, saj jo delo z ljudmi zelo veseli. Njeno delo pa ne temelji le na sklepanju zavarovanj, ampak tudi na servisiranju strank, ko potrebujejo pomoč. Menda se po tem razlikuje od večine zavarovalnih zastopnikov. Je tudi prostovoljka in tudi to delo jo zelo veseli. V prostem času, kolikor ji ga še ostane, rada gre v naravo, kar v kraškem in kamniškem podeželskem okolju ni težko. Rada pa tudi kaj dobrega skuha ali speče. Od nekdaj jo je osrečevalo delo, s katerim je lahko pomagala ljudem.
Vir: Demokracija, Mitja Grmovšek
