Potem pa je nastopilo tisto ponedeljkovo jutro 5. decembra in nepredstavljivo tragična nesreča. Še vedno ne moremo doumeti, kako je usoda lahko tako kruto posegla v življenji dveh mladih prijateljev, naših kolegov policistov, pred katerima bi moralo biti še vse življenje. Vsi smo upali in verjeli, da se bo izšlo drugače, ker smo menili, da tako enostavno mora biti. Novica o Blaževi smrti nas je povsem strla.

Ne moremo si predstavljati, kako težke trenutke ob izgubi preživljajo Blaževi svojci. Že vse od tragičnega dogodka jim poskušamo pomagati po najboljših močeh in jim stojimo ob strani, čeprav se zavedamo, da njegovih najbližjih ne more potolažiti nobena beseda, nobeno dejanje. Tragedija je globoko zarezala tudi v naš kolektiv. Blaža ni več, a ostal bo z nami za vedno, v naših srcih in spominih.

Ves čas pa smo v mislih tudi z našim mladim 21-letnim kolegom in njegovo družino, ki se prav tako soočajo z nepredstavljivim. Njegovo življenje je bilo kruto zaznamovano. Vsi mu od srca želimo, da bi čimprej in dobro okreval, uspešno prebrodil težko obdobje in zbral moči, da bi nekega dne spet lahko zaživel.

Naše besede pa namenjamo tudi vsem tistim, ki tako lahkotno sodijo o dogodku z zapisi na družbenih omrežjih. Takšne sodbe lahko zaznamujejo življenja. Policisti se pri svojem delu žal pogosto soočamo z nesrečami in drugimi tragičnimi dogodki, tudi takimi z najhujšimi posledicami. Zato vemo, kako hudo je, ko splet nesrečnih okoliščin ali trenutek nepazljivosti za vedno zaznamuje življenja številnih. Prav je, da bi veljalo vedno in za vse nas, če ne zmoremo besed sočutja in razumevanja, se raje vzdržimo pisanja.”