HRASTNIK – Se še spomnite uspešnic iz sredine 80. let prejšnjega stoletja, kot so Oh, ne, Cherie, Prvi rendez-vous, Goodbye Michelle, Ne laži mi, Angel varuh, Koliko solz? Vse pesmi imajo skupni imenovalec – zasavskega pevca Božidarja Wolfanda Wolfa, prvega člana skupine Rendez – Vous.
Multiinstrumentalist, producent, avtor glasbe, vse to je Wolfand, poleg tega pa tudi soorganizator zloglasnega piramidnega sistema Catch the cash (CTC), ki je Slovence obnorela leta 1991. CTC je bila, kot se je izkazalo, goljufija stoletja, skoraj 100 000 vlagateljev je ostalo brez milijonov tedanjih nemških mark, organizatorji CTC so obrnili med 140 in 200 milijoni mark!
Prvi slovenski tajkuni
Igra, ki jo je vodilo podjetje Exocom, Ltd, njen direktor je bil Ciril Gradišar, je delovala takole: vložek posameznika je bil 900 tedanjih nemških mark, tri dni po tem je igralec prejel 2 400 mark, čez tri tedne novih 2 400 in tako dalje. Naj bi prejel! Žal ni bilo tako … Verižna igra se je sesula po dobrem letu dni. Ves ta čas, ko je množica naivnežev gotovino prinašala v ljubljanske, kranjske in druge gostilne, kjer je bil sedež prevzemanja denarja, je država molčala, čeprav je šlo za goljufijo državljanov in države, ki od vplačil na roke, ni dobila ficka, a tudi po takratni zakonodaji je bilo tako “poslovanje” davčna zatajitev. Prvi slovenski “tajkuni”, sem mirno vštejemo organizatorje CTC, so se tako prvič pojavili pred skoraj tridesetimi leti, goljufali so na očeh države, prav tako kot to počnejo današnji tajkuni, po večini nekaznovano.
Verižne denarne igre niso bile prepovedane
Po takratni zakonodaji verižne igre niso bile prepovedane. Ko so vlagatelji – po navedbah direktorja Gradišarja, jih je bilo nekaj več kot 100 000 -, izvedeli, da so njihovi milijoni izginili, so to lahko pripisali lastni lahkomiselnosti. Spomnimo, državljani so za sodelovanje v tej goljufivi igri porabili svoje življenjske prihranke, si denar izposojali, jemali kredite, prodajali nepremičnine. V sami igri država ni prepoznala elementov kaznivega dejanja, okoli leta 1994 pa so se spomnili, da gre za sum kaznivega dejanja davčne utaje, vloženih je bilo 22 obtožnic, med tem so nekateri organizatorji pobegnili in lepo živeli v svetu. Direktor Gradišar je leta 1999 storil samomor. Po 90. členu kazenskega zakonika je pregon zoper organizatorje igre zastaral.
Nič kriv, ker “tako lepo poje”?
No, leta 1992, po tem, ko je nacionalna televizija razkrila Wolfandovo vlogo v goljufivi igri, je čez noč zapustil ljubljanski Bežigrad, kjer sta stanovala s tedanjim dekletom, danes ženo Heleno Banič Wolfand, ki je imela pri CTC najmanj tolikšno vlogo kot njen mož. Banič Wolfandova je sicer besedilopiska mnogih moževih popevk. Najprej sta iz domovine odšla v Avstralijo, v ameriško državo Ohio, končno na Florido, kjer živita še danes. Po navedbah nekaterih medijev sta po zlomu CTC s seboj odnesla okoli milijon oziroma dva milijona mark. Opeharjenci pravijo, da sta morala oditi: “Življenje pevca, ki je novačil nove vlagatelje v CTC, je bilo v nevarnosti.” V Ameriki sta zakonca vlagala v blagovne znamke, odpirala in zapirala podjetja, danes se na Floridi Banič Wolfandova oglašuje, kot računovodkinja. Žena je ostala v Ameriki, Wolfand pa, star skoraj 58 let (rojen je 24. januarja 1962 v Trbovljah), snema nove pesmi (Kraljica, Božična), nastopa na prireditvah, porokah, gostuje na radijskih in nekaterih televizijskih postajah, domov se je vrnil pred približno tremi meseci. Izjav o nategu stoletja, tako kot pred 27. leti, ne daje. M. K.
