SLOVENIJA – Praznični dnevi za mnoge niso čarobni. Živimo v času pomanjkanja, tudi tisti, ki imajo zaposlitev težko živijo, da o najranljivejših prebivalcih, upokojencih, ne izgubljamo besed. Zgodba 81-letne Vide, ki jo je na družbeni spletni strani objavila dobrodelna organizacija Humanitarček, je na moč žalostna in nam vsem v opomin. Da si moramo pomagati, da moramo deliiti in ne pozabiti na tiste, ki nimajo nič razen golega življenja. Vlada je na nas državljane, namreč že davno pozabila …
Zgodbo gospe objavljamo v celoti;
»Kmalu bo sveti večer. Rada sem imela ta praznik, zdaj ga imam manj … Ko Mirkeca ni več. Včasih sva naredila smrekico. Jedla pečenko, pa domač kruh. Spila kak kozarček, pojedla kakšno sladkarijo. Ob polnoči sva šla k “polnočkam” … se podružiti. Pa malo med ljudi. Nazaj sva šla z roko v roki. Nisva si velikih daril dajala. Jaz sem kaj “zaštrikala”, Mirkec pa je kaj “naškompal”. Mi je že kaj lepega dal. Zdaj sem že deset let sama. Bolezen ga je vzela. Z dvema pokojninama je bilo boljše … zdaj gre vse za položnice. V teh dneh rada gledam skozi okno, lučke. Malo manj “štroma” gre, ko je vse razsvetljeno. Pa lepo je. Samo pokanja … tega pa ne razumem. Zakaj si ljudje tako želijo biti v vojski? Mene vedno strese. Za bozični vecer si bom kupila nekaj rezin salame, je v časopisu akcija. Kruh imam še “prišparan”. K “polnočkam” ne bom šla … nimam dovolj lepe bunde, pa čevlji so že “zgonjeni”. Bom šla hitro spat, se bom debelo pokrila, če bo mrzlo. V teh dneh grem veliko v “ta velike” trgovske centre. Sedim tam in gledam smreko. Toplo je, pa lahko imam “ta tanjšo” jakno. Ni tako “znucana”. Samo me vedno potem varnostniki ven naženejo. Mislijo, da sem klošarka. Ampak jaz samo sedim tam, v avli … res je toplo. Včasih grem v toaleto, da se zamenjajo. Lani sem tako našla dva evra. Sem si lahko kupila toast pa nekaj rezin šunkarice. Sem imela pravo božično večerjo. Samo potica … ta pa je draga. Tudi sestavine … pa bi jo sama spekla. Ampak moram položnice plačati … Nikoli več ne bom imela svoje smrekice … pa lučk. Ampak saj sem prestara pri 81.«
Epilog te tragične zgodbe je, da je bila gospa Vida zaradi iskrenosti vsaj malo poplačana, imela bo lepši praznični čas. Ima novo smrekico, lučke, sestavine za potico, poln hladilnik in kupe piškotov. Humanitarček je zapisal: ” Šli smo z njo v trgovino, izbrala si je več rezin svoje salame. Ne želi si družbe za božični večer, a ima novo bundo, krilo in čevlje, da bo “za med ljudi”. Humanitarček še poziva: “Košček potice, malo hrane in rešili boste svet, njihovega in svojega.”
M. K.
