O težavah Slovenije s postavitvijo 27 kilometrov železniških tirov od Divače do Kopra smo na našem portalu že podrobno poročali. Ogromen zalogaj pa predstavlja tudi ureditev kolesarskega omrežja, ki danes ni več del dovršene turistične ponudbe, pač pa že skoraj osnovo za avanturistične turiste, kot so internetni dostop ali zadovoljiva gostinska in nastanitvena ponudba. Vendar tudi na področju urejanja kolesarskih poti Slovenija, vsaj za Furlanijo-Julijsko krajino, močno zaostaja.
Primeri dobre prakse
V FJK so z lanskim letom dopolnili celotno kolesarsko ponudbo in sicer je možno Furlanijo-Julijsko krajino prekolesariti od avstrijsko-italijanske meje na severu, vse do Trsta na jugu. V izogib pretiranim investicijam v kolesarsko omrežje, so v zamejstvu uporabili kar odslužene enotirne železniške proge, katere so preplastili z novo asfaltno površino. Zaradi naklonskih omejitev, ki omejujejo železniški promet, pa te odslužene trase, preurejene v kolesarske steze nudijo lahkotno vožnjo brez pretiranih naporov tudi za amaterske ljubitelje vožnje v naravi.
Seveda pa je uporaba takih povezav možna samo z rednim vlaganjem v obnovo in tudi v izgradnjo novih prometnih povezav, saj Italija za razliko od Slovenije svoje železniško omrežje redno posodablja in tudi nadgrajuje. Že samo vizualna primerjava med železniškimi tiri v Furlaniji-Julijski krajini, kjer so leseni pragovi stvar zgodovine in slovenskim stanjem pa razkriva razliko, ki nakazuje resno obravnavo železniškega prometa v zamejstvu. Italija je namreč v zadnjih letih investirala kar 1,4 milijarde € v izboljšanje železniških povezav z Avstrijo, zaradi česar bo promet po italijanski strani iz tržaškega pristanišča proti Avstriji potekal kar s hitrostjo do 230 km/h, za razliko od naših 160 km/h na drugem tiru Divača-Koper.
Uredništvo
