Na pobudo naše bralke Milojke, katere pismo objavljamo spodaj, je naše uredništvo raziskalo nekatere njene navedbe cenzure v medijih in kdo stoji za tem ustvarjanjem javnega mnenja sovraštva do vsega kar ni liberalno, odprto in vse sprejemajoče.
Spoštovani
Najprej bi nekaj besed namenila vam in vaši strani v obliki pohvale, saj ste eden izmed redkih novinarskih internetnih strani, ki novice posredujete objektivno. V teh časih vse večje državne cenzure in vladne propagande namesto novic, pa si ob enem upate napisati bobu bob in tako skrbite za objektivno obveščanje primorskega konca Slovenije z dogajanjem, o katerem drugi mediji ne želijo ali ne smejo poročati.
Če grem sedaj kar konkretno k problemu, ki me vse bolj skrbi in mi mnoge noči ne pusti spati. Sem že v letih in uživam v zasluženem pokoju, čeprav bi mnogi temu rekli životarjenje, saj po 45 letih dela moja izplačana pokojnina redko presega 500 €, a znam živeti skromno. Tega nas je v Jugoslaviji ob večkratnem pomanjkanju osnovnih živil komunistična partija dobro naučila.
S strahom spremljam dogodke v Avstriji, čez mejo v Italiji, poslušam govore o zaprtju meje s Slovenijo na severni in zahodni strani Slovenije. Vse to me spominja na jeklene čase Jugoslavije, ko smo bili izolirani od zahoda. Občasno sem se v tistih časih s tisočimi odpravila v Trst po nakupih in obnemelo opazovala vse razkošje. Osnovne stvari za normalno življenje, ki nam je bilo le nekaj kilometrov bolj vzhodno v Titovi Jugoslaviji in njenem socialističnem raju za delovno ljudstvo ne le nedosegljivo, ampak tudi težko predstavljivo.
Bojim se za svoje vnuke, kaj bo z njimi, ko bodo odrasli? Bodo morali, tako kot vsako leto tisoči mladi tudi oni s trebuhom za kruhom? Mislim, da če bodo ostali v Sloveniji, bodo še za čas svojega življenja doživeli bedo, v kateri sem odraščala in živela tudi sama. Ne želim jih izgubiti, če bom še živa, a jim želim samo najboljše, tudi če to pomeni zanje odhod v tujino.
In ravno vnučki so mi na internetu večkrat pokazali, kako se Slovenija še enkrat navdušuje nad rdečo zvezdo, socializmom in komunizmom. Predvsem mladi, ki Jugoslavije niso doživeli, a verjamejo propagandi, katero nam mediji dnevno postrežejo točno ob sedmi uri na dnevniku.
Zame bo rdeča zvezda vedno krvava, saj so mi partizani ubili nonota, nekje… Zakaj? Ni bil za partijo, želel je demokratično državo po moriji velike vojne. Še vedno ne vemo kje leži njegovo truplo, tega nam po 70 letih še vedno niso povedali. Vsakič, ko mu prižgem svečo, jo moram postaviti pred spomenik, kjer so v zlatih črkah napisana tudi imena partizanov, ki so ga pokončali. S tem slavim tudi njegove morilce in ponižujoče slavim tiste, ki so mi odrekli pravico, da bi se lahko intimno ob domačem grobu poslovila od očeta moje mame.
In sedaj gledam mlade po televiziji, ki slavijo Jugoslavijo, udrihajo po vseh, ki si želijo samo normalno demokracijo in boljše življenje. Uvajajo cenzuro povsod, katere se nebi sramovala niti komunistična partija Jugoslavije. Želijo odpreti južno mejo in uvoziti na tisoče novih državljanov. Vse, ki jim oporekajo pa takoj označijo za nacista ali homofoba. Novice o dogodkih postajajo sovražni govor, v javnost pa prihajajo samo spolirana dejstva, ki so največkrat bolj kot novice samo propaganda, katere se spominjam še iz Titovih časov.
Vaša spletna stran mi daje upanje, da so v Sloveniji še ljudje, ki jim je mar za resnico, za navadne ljudi in za poročanje, ne propagiranje. Hvala.
Milojka
Poskusi medijske cenzure o katerih govori Milojka in jih zaznava vse več prebivalstva v mainstream medijih izvira iz krovne organizacije Mirovnega inštituta, kamor sodi tudi Svet za odziv na sovražni in diskriminatorni govor, ki se je poskušal uveljaviti kot nekakšna politično korektna spletna policija.
Primer sovražnega in primer nesovražnega govora
Spodaj objavljamo slike dveh primerov, ki ju je med drugimi obravnaval Svet in pod posameznim primerov tudi njihov odgovor.
Svet se je med svojim delovanjem predstavljal kot povsem samostojno in neodvisno telo, ki so ga v zadnjem mandatu sestavljali naslednji vidnejši člani, med njimi tudi Andrej Rozman – Roza.
Boris Vezjak – izredni profesor zaposlen Filozofski in Pedagoški fakulteti v Mariboru
Andrej Rozman – Roza – od leta 2008 prejel 442.824,24 € iz državnih in občinskih proračunov za njegov ROZINTEATER
Barbara Rajgelj – Katedra za razvoj in menedžment organizacij in človeških virov, Center za primerjalnopravne raziskave na Fakulteti za družbene vede (FDV)
Arjan Pregl – samostojni umetnik, iz državnega proračuna prejel v zadnjih 15 mesecih preko 6 tisoč €, s sestro ustvarja za založbo EDINA d.o.o., ki je prejela prek 140 tisoč € iz državnega proračuna, SAZOR GIZ k.o., katero vodi njegov oče in ščiti avtorske pravice umetnikov tudi iz založbe EDINA d.o.o., pa je iz državnega proračuna prejela skoraj milijon € javnega denarja
Nina Perger – mlada raziskovalka na Fakulteti za družbene vede (FDV)
Mojca Pajnik – Katedra za medijske in komunikacijske študije (FDV), znanstvena svetnica na Mirovnem inštitutu, Inštitutu za sodobne družbene in politične študije
Andrej Motl – Center za družboslovno informatiko na Fakulteti za družbene vede (FDV)
Glede na to, da se večina teh samostojnih in neodvisnih članov napaja predvsem iz državnega proračuna, je vprašanje na mestu, kako so lahko samostojni in neodvisni? Navadno plačnik narekuje plačano storitev ali izdelek, trgovec ali obrtnik pa tako nikakor ni samostojen ali neodvisen od plačnika, če je od njega plačan za svoje delo.
Krovna organizacija Mirovni inštitut
Mirovni inštitut je po njihovem opisu na spletni strani »zasebni, neodvisni in neprofitni raziskovalni zavod«, ustanovljen leta 1991, se danes ukvarja z razvijanjem »raziskovalno, izobraževalno in osveščevalno dejavnost na področjih družboslovja, humanistike, antropologije in prava na petih tematskih poljih: politika, človekove pravice in manjšine, mediji, spol in kulturne politike. Je zagovornik ranljivih skupin in si skupaj z njimi prizadeva za odpravo diskriminacije.«
Neodvisnost Mirovnega inštituta od leve politike, ki je Sloveniji vladala 22 let na 45 let jugoslovanske podlage razkriva ERAR. Samo Mirovni inštitut je iz državnega proračuna v zadnjih 15. letih prejel 3,7 milijonov €, z njimi povezane organizacije pa še dodatnih dobrih 7 milijonov €.
Če na koncu Milojki nazaj zastavimo vprašanje, za koliko bi lahko bila njena skromna pokojnina, ki je pod pragom revščine v Sloveniji višja brez financiranja takih in podobnih neodvisnih in samostojnih od vlade financiranih nevladnih organizacij zanjo in za vse njene stanovske kolege upokojence v Sloveniji?
Sebastjan J
