Glede na obilno sneženje v preteklem tednu, se je naša ekipa odpravila na teren preverjati posledice DARS-ove trditve, da so to zimo porabili rekordne količine – več kot 40.000 ton posipnih materialov. Iz priloženih slik je razvidno, da stanje na terenu odraža DARS-ove trditve. Vendar pa se je potrebno ob teh rekordnih količinah uporabljenega posipnega materiala to zimo vprašati, kakšne bodo posledice za okolje?
Vsak odgovoren lastnik avtomobila v zimskih časih pogosteje obišče avtopralnico, da iz karoserije odstrani prah in sol, ki razžirata ter uničujeta kovino vozila. Prvo obilno deževje, ponekod pa že samo topljenje snega ob cestišču, bo vso to sol spralo v bližnjo naravo ob avtocestah. Kraška narava, ki je posebno podvržena vpijanju talne vode v podzemlje, bo te posledice prekomernega posipanja cestišč občutila še toliko težje. Sol spremeni gostoto vode, s tem preprečuje dostop kisika do vseh ekosistemov vodnih teles in posledično uničuje vodne sisteme, ki nam zagotavljajo pitno vodo. Tako primorska, kot kraška regija posebno v sušnih poletnih mesecih črpata podtalnico za zadovoljevanje vseh potreb svojih prebivalcev po oskrbi s pitno vodo.
Številne raziskave so pokazale, da predvsem v zimskih mesecih ob močnem posipavanju cestišč s soljo oskrbniki z vodo zaznavajo povečano slanost ter povišane vrednosti klora v vodi. Mnogokrat te vrednosti presegajo varnostno predpisane količine za človeka, zato v tujini namesto posipne soli že uporabljajo posipne zmesi, ki tudi preprečujejo nastajanje zimskega prahu, ki ga navadno kot umazano sivino opazimo na avtomobilih.
V Avstriji zimske službe namesto posipne soli uporabljajo slanico, s čimer z manj soli dosežejo večji učinek, ob enem pa preprečujejo nastanek zimskega prahu, v obliki zdrobljene posipne soli pod avtomobilskimi pnevmatikami. Tudi čistilna vozila so opremljena s tehnologijo za uporabo slanice namesto vode, kar jim omogoča čiščenje cestišč tudi v zimskih temperaturah. Poleg tega pa avstrijske cestne službe ob nastopu pomladi s čistilno akcijo iz cestišč odstranijo vse zimske ostanke.
Očiščena vozišča so v zimskih razmerah poleg dobre opremljenosti vozila pogoj za normalno vožnjo. Kljub temu pa se moramo zavedati učinka, ki ga imajo očiščene ceste na okolje in našo naravo. Dobra praksa iz tujine nam kaže, da je možno doseči oboje. Vprašanje pa je, ali je DARS zmožen take prakse uvesti tudi v svoje delovne procese?
Sebastjan J
