»Pomagajte mi, počil bom!« je zašepetal Koprčan nekje pred letom 2000, ko je začutil, da je pritisk v telesu doživel pritisk, ki ga bo raztreščil in z njim v zrak ponesel vse okoli njega – sobo, ljudi in cel svet, ki se ne zgane. Pa ne zaradi zadržane radosti ali jeze ali česar koli, revežu se je nesrečno zataknil prehod telesne tekočine in po dnevu, dveh, treh in petih, ko se je ta tekočina nabirala v kanalih in telesnih tankerjih in se nabirala in ni mogla na plano, je človek le moral stopiti do zdravnikov, da ga odrešijo tega strašnega pritiska, ki mu lahko ogrozi življenje. A to šele na koncu, ko več ni mogel in mu je bilo popolnoma jasno, da če trmasto žilo ne odmašijo, bo enostavno počil.
Ta občutek človeka preveva, ko te dni in sploh vse dni, zavije v restavracijo ali bar ali gostilno ali čakalnico zobozdravnika ali se pa sprehodi po koprskih ulicah, od morja gor ali postrani, po Škalcah, Kalegariji ali trgu od Tita. Povsod in v vsakem trenutku, znotraj, zunaj, pri zaprtih oknih ali ob zraku – vedno isto. Persistentno, kontinuirano in permanentno, originalno ali kopirano, patentirano in avtorsko, elektronsko ali mehansko – posiljevanje z nenehnim ropotom, tujo glasbo.
Pred Božičem mesto zaživi, luči osvetlijo vse, ulice, drevesa in trgovine in glasba naj bi dala pridih čarobnosti in pričakovanja in morda sreče, da smo živi. Zame je to čas zvišanega pritiska. Saj ne, da med letom ne. Že malo nadležno je to moje oporekanje v barih in v gostilnah, ko mlado točajko zaprosim, da zvočnike malo utiša, če ne bi morda dali kake glasbe, da jo domačini za vraga razumemo, da bi naši pevci peli nam in bi morda človek pomislil: »Glej, glej, čuj, čuj to novo pesem, kako lepo je tale ubesedil, kot bi jo pisal zame!« In da bi morda čutil, da je to izraz nečesa, kar čutiš, pa si bil tega nezaveden. Ko se zliješ v eno s pesmijo, prostorom in dogodkom, ki mu prisostvuješ.
In kot kopije stroja so tudi odzivi mladih točajk. Prijazne, se strinjajo, kaj čejo, tako pač je, ne morejo nič, tako hočejo ljudje ali pa, da to enostavno ni mogoče. Radii so tako in ne morejo izbirati glasbe, ker so avtorske pravice in sploh. In ko dodam drugi ali tretji pomislek, ko jih vzpodbudim, da sami kaj sporočijo dalje, prijazne točajke še dalje kimajo in so soglasne, a v drži in kretnji, ki je že pri naslednjem opravilu, kažejo, da so jim te pripombe tudi nestvarne in čisto malo odveč in nepotrebne. Tako je, kaj čemo, tudi če bi radi.
In zadnjič me je že zjutraj zajel ta ovoj tuje glasbe, ki je ne razumem in ki ni izraz mojega življenja, ki me ne poje, in ovedela sem se, da je vse to skupaj pravzaprav eno vztrajno posiljevanje. Da je norčevanje iz zdravega razuma in čutenja v prvi vrsti. Zavila sem v pisarno mestnega društva za turizem, kateremu je vsa ta predpraznična predstava tudi namenjena ali pa vsaj alibi, in povedala svoji državljanski ugovor. »Oprostite,« sem rekla, »Koper je lep, prijazen in prijeten in okrašen, a kaj je s to glasbo!? Zakaj vraga, od vse slovenske produkcije, od izjemnih slovenskih glasbenikov, ne morete zbrati niti ene slovenske pesmi? Pravzaprav ena verjetno bo,« sem dodala, saj se je v preteklih letih tu in tam, od časa do časa, zavrtela pesem koprskega glasbenika. Zelo prijazno in kooperativno, zelo spodbujajoče sem podala svoj ugovor. Dekle ob pultu za informacije turistom si je vse z razumevanjem vzela na znanje, a žal, je rekla, »to ni naša zadeva, to delajo drugi, glejte, tam so organizatorji za to prireditev.« »No,« sem rekla, »kar recite jim, glasba je del turistične ponudbe in turisti bodo zagotovo rajši doživeli utrip ljudi in okolja, ki so ga obiskali kot kopijo svoje tržnice. Zagotovo imate pri tem kako besedo!« »No, bom,« je obljubila pupa in sem odšla.
Po enem tednu seveda vse po starem, angleška, vmes kaka italijanska glasba, Božična ali ne, vztrajno in persistentno, dominantno in ignorantsko – dalje. Res nihče ne bo nič slišal, si mislim, mladim je vseeno, starejši so v globokem mrtvilu v vsakem primeru, glasbeni uredniki na svojem pohodu za kariero ali procenti ali enostavno v svojem kompleksu pred tujim – neustrašno. Ta misterij glasbenih urednikov, ki posiljujejo ljudi iz dneva v dan, iz oddaje v oddajo, iz radia v televizijo! Kdo jim je dal pravico in od kje jim moč za manipulacijo?! »No, greva še enkrat,« si rečem in stopim ponovno v pisarno za turizem na trgu od Tita. Tam dva sedaj, pupa in buboc, fant po slovensko. In spet isto. »Sedaj jaz protestiram tu, da ne maram, da mi kdo nabija po glavi, da moj prostor, kamor koli stopim ali ali odprem okno, v uho poje in pa šepeta besede, ki jih ne razumem, ki niso moje, ki niso pravzaprav od nobenega tu okoli …«
In padejo mi prispodobe in dovtipi, ki jih znajo sfiksati samo naši nekdanji južni bratje. Rečem enega ali dva in nato nazaj v kooperativno sodelovanje: »Sem od tu, domačinka, Istrjanska in adaptirana Koprčanka povrhu in prinašam svoj državljanjski ugovor. Porka fiks, pravzaprav, dajte jim reč, če ste tu, potem ji recite, naj nehajo posiljevati ljudstvo s to glasbo, tudi če so že popolnoma vdani in v mrtvilu in bi poslušali tudi škripanje zavor marsovske vesoljske ladje.« Lepo in vzpodbudno jih podučim, da bi turisti verjetno veliko raje slišali glasbo našega okolja kot trajne lajne, ki so jih polni trgi, od katerih so zbežali. In … »Gospa, nismo mi, tisti tam so, glejte, pojdite tja in jim povejte.« »Kar vi jim povejte, to je vaša naloga in stvar, da to uredite.« »Ma mi ne moremo…« In to in ono in no, prav, pa grem tja v kontejner od radia, ki potiska v zvočnike to predbožično ropotanje. Fant me pospremi in grem v kabino s fantoma pri mikrofonu.
In spet isto: »Sem Koprčanka, domačina, in tu je moj državljanski protest, predlog za nadaljevanje.« Povem, kako je Koper lep in lepi so mladi pri mikrofonu in verjetno pametni in bi radi objeli svet in bili na vrhu vsega, pa vendar, porka fiks … In fant zelo prijazen in vse razume, a on ne odloča, odloča glasbeni urednik, ki je nekje drugje in nič ne pomaga. Jaz pa, lepo in prav čisto nežno do teh naših mladih bilk: »Ampak recite mu, povejte mu, da je to pobuda, glas ljudske baze … tole tu je, človek se počuti posiljenega, to je, kot da se kdo dela norca iz tebe …« In kot da to ni samo po sebi umevno, razložim, kaj je svetovljanstvo, da so lahko svetovljanski, če so enostavno to, kar so, da imamo vrhunsko glasbo, da ni potrebe po poplavi tuje glasbe. Čisto po osnovno šolsko jim povem, kaj je glasba, kaj je izraz čutenja enega ali vseh skupaj. In seveda to, kar oni prav dobro vedo, da oni sami ustvarjajo glasbeni okus, na katerega se sklicujejo, ko vrtijo dalmatinske klape, pa stare šlagerje ali kar koli. »Povejte to v mikrofon, gospa, boste?« Preveč mi je kri sikala po žilah, preveč pritiska vsepovsod, da bi govorila mirno in tako, da bi kdo poslušal in bi za pikico zaleglo. Pa vseeno prižge svoj spužvasti sladoled in jaz povem svoj ugovor in on ga shrani, bogsigavedi za kaj in komu ga bo prenesel.
Tako je šel tisti dan, državljansko pobudo sem dala naprej in gremo dalje. Glasba se seveda nadaljuje, angleško ropotanje in vmes italijanske skladbe in vsak peti dan slovenska pesem. Vztrajno in persistentno posiljevanje se nadaljuje. Je žalitev za tvojo pamet in čutenje in kar si že bodi pri tej stvari.
Tlačenje ljudstva, njegove energije in izraza. Tile tiči, ker ne vemo točno, za koga gre in kam vse segajo interesi, ministri se sklicujejo na demokracijo in voljo ljudstva in da to merijo naši strokovni glasbeni uredniki. V imenu tega dušijo naše ustvarjalce in vzgajajo njihov glasbeni okus, in imajo nas pošteno za norca. Gre za tlačenje slovenskega, slovenskih državljanov, ustvarjalcev, poslušalcev ali enostavno vseh, ki v tem trenutku čutijo slovensko. Gre za največje kulturno tlačenje, dušenje, uničevanje slovenstva, največjo izdajo, ki smo jo kot kultura in narod doživeli – kajti izvajajo jo skupina iz svojih interesov. Zaradi procentov, zaradi ugodnosti ali napredovanja. Majhni so, v duši revni in velikokrat enostavno neumni so ti, ki so se prisesali na ta mesta. Andrej Šiško je končno na mizo vrgel pravi izraz – genocid ali rodomor, ki ga nad sabo izvaja klika mižernih, a nevarnih. Tu in sedaj nevarnih.
Rjovela bi kot vol, kot skopljeni junec,
kot bik, ki so ga zgrabile kastrirne klešče.
Leda D
