Na pogovor smo povabili Majdo Vrtovec, medicinsko sestro Zdravstvenega doma Izola, ki nam je zaupala nekaj o svojem življenju in svojem pogledu na aktualno problematiko slovenskega zdravstva.
Če se nam za začetek na kratko predstavite.
Sem Majda Vrtovec. Imam 48 let. Moj rojstni kraj je Koper. Osnovno šolo sem zaključila v Izoli. Moja srčna želja, da bi postala medicinska sestra, pa me je pripeljala na Srednjo zdravstveno šolo v Piranu. Po končanem šolanju sem se zaposlila na kardiološkem oddelku Splošne bolnišnice Izola in tako uresničila svoje sanje, da lahko delam z bolniki ter jim po mojih najboljših močeh in znanju tudi pomagam. Po treh letih dela v bolnišnici se mi je ponudila priložnost za zaposlitev v Zdravstvenem domu Izola, kjer sem bila takoj sprejeta in kjer sem zaposlena še danes. Tako sem svoje delovne izkušnje najprej pridobivala v obratni ambulanti tovarne Mehanotehnika Izola, nato pa še v otroškem dispanzerju, patronaži, urgenci in ambulanti družinske medicine Zdravstvenega doma Izola. Moje delo ne pozna praznikov in noči, zato sem veliko tudi dežurala ponoči, ob vikendih in praznikih.
Kako doživljate delo medicinske sestre?
Delo medicinske sestre me, navkljub slabim razmeram v zdravstvu in težkim delavnim razmeram, razveseljuje, saj tako lahko uresničujem svoje poslanstvo. Na mojem delovnem mestu v ambulanti družinske medicine sem precej vpeta v lokalno okolje in sem mnogokrat priča velikim stiskam naših občanov. Poleg svoje bolezni so pacienti prizadeti tudi zaradi slabega finančnega stanja, izgube službe, mobinga v službi, težav v zakonu in družini. Prav tako k nam prihaja veliko svojcev starejših občanov ter hudo bolnih in umirajočih, ki potrebujejo pogovor in nasvet. Mnogi ne zmorejo niti plačevati nastanitev v domu upokojencev ali varstva in nege na domu. Tako pri nas najdejo vsaj malo pomoči in kakšno toplo besedo.
Svoje delo z veseljem opravljam že 30 let , čeprav je velikokrat težko in utrujajoče. Ambulante družinske medicine imajo preveč pacientov ter premalo zdravnikov in medicinskih sester. Zato se moramo zelo potruditi, da tekoče opravimo vse naloženo delo, mnogokrat preko delovnega časa. Splošno je znano, da zdravstveni sistem ni preveč prijazen do bolnikov in zdravstvenih delavcev. Vendar to je moje poslanstvo, zato to počnem z veseljem.
Kako ste se soočili s temi stiskami in težavami v vaši poklicni stroki?
Zaradi vedno slabših razmer v zdravstvu in premalo cenjenega poklica medicinske sestre, sem pred leti sprejela mesto predstavnice Sindikata delavcev v zdravstveni negi v ZD Izola in na ta način poiskušam pomagati sodelavcem do boljšega življenja. Ob spoznanju, da se splošni življenjski pogoji skoraj vseh Slovencev slabšajo, sem leta 2009 postala tudi politično aktivna. Enostavno se nisem mogla prepustiti brezbrižnosti ali pogledati stran.
Kaj vam v življenju prinaša največje zadovoljstvo?
Največje zadovoljstvo mi predstavlja družina. Z možem Vilijem sva poročena že 26 let, imava pa tudi 19. letnega sina Danijela, ki trenutno študira na Višji šoli za medijsko produkcijo(IAM). V prostem času občasno pomagam v Karitasu in pojem v dveh zborih in sicer v cerkvenem zboru ter v zboru Haliaetum.
Včasih me pokličejo prijatelji ali znanci, ki potrebujejo pomoč pri umirajočih svojcih. Biti ob človeku, ki odhaja, je zelo težko, vendar navkljub temu zelo rada prostovoljno pomagam, kolikor je v moji moči. To je zame klic, ali poslanstvo, katerega sem začutila tekom svojega dela. Trenutki slovesa so težki, pa vendar mi prinesejo zadovoljstvo, da sem bila s tem človekom in njegovimi svojci skupaj do slovesa.
Kako pa preživljate svoj prosti čas, ki vam ostane?
Moja največja sprostitev je hoja po Parenzani (nekdanji železniški progi med Trstom in Porečem ) s čudovitim razgledom na našo prelepo Izolo, sprehod ob morju z družino ali prijateljicami in klepet z njimi. Ker sem po veroizpovedi katoličanka, darujem kakšno urico svojega časa tudi za župnijo s petjem, branjem, molitvijo,… Vera mi zelo veliko pomeni, zato sem si za življenje izbrala geslo sv. Benedikta: »MOLI IN DELAJ!«
Če se za konec dotaknemo še stanja slovenskega zdravstva. Kako vi kot del stroke gledate na nedavne afere in dokapitalizacijo slovenskih bolnišnic?
V Sloveniji se soočamo z nezaupanjem državljanov do zdravstvene politike in s krizo vseh vrednot. V ospredje izstopajo lastni interesi posameznikov in korupcija. Zato prevladuje med navadnimi državljani zelo negativno mnenje o našem zdravstvu, pa čeprav se zdravstveni delavci zelo trudimo, da bi zdravstveni sistem nekako deloval. Posledica tega je, da mnogi izgorevamo na delovnih mestih. Zaradi preobremenjenosti, finančne podhranjenosti in pomanjkanja kadra prihaja do dolgih čakalnih dob, slabe komunikacije in posledično do konfliktov med zdravstvenim osebjem in pacienti. Med bolniki pa narašča nezadovoljstvo, ki vodi v agresijo z tragičnimi posledicami.
Sama dokapitalizacija slovenskih bolnišnic pa po mojem mnenju ne bo prinesla rešitev. Potrebno bo urediti poslovanje in ovrednotiti zdravstvene storitve na način, da bodo bolnišnice poslovale dolgoročno vzdržno in uravnoteženo. Kapital ni zastonj in vsakdo, ki bo v bolnišnice vlagal, bo zahteval povrnjen vložek z interesi vred, kar pa lahko pomeni tudi podražitev zdravstvenega zavarovanja za državljane Slovenije. V kolikor pa bo dokapitalizacija prisilila bolnišnice k večji učinkovitosti in posledično znižanja premij, pa se vsekakor s tem strinjam. Moje prepričanje je, da je potrebno na vodstvena mesta bolnišnic postaviti sposobne ljudi, ki bodo znali uspešno in transparentno voditi bolnišnice ter preprečevati izgube.
Majdi Vrtovec se za pogovor iskreno zahvaljujemo ter ji v njenem srčnem delu želimo veliko uspeha in nadaljnjega zadovoljstva.
Sebastjan J
